Marijino kronanje Štefana Šubica iz leta 1849

Med likovnimi deli podobarske delavnice Šubic iz Poljan, ki jih hranimo v Loškem muzeju, zaradi nenavadne ikonografije zagotovo izstopa oltarna slika Štefana Šubica iz leta 1849, izdelana za potrebe cerkve sv. Lucije v Dražgošah. Naslikana je v njegovem tipičnem stilu in se pridružuje ostalim mojstrovim podobam iz 50. in 60. let 19. stoletja, ki krasijo številne oltarje slovenskih podeželskih podružnic od Poljanske doline prek Zgornjih Gorij, Šenčurja in Tupalič vse do Magdalenske gore na Dolenjskem in Starega trga pri Ložu na Notranjskem. Gre za upodobitev prizora Marijinega kronanja – enega najpriljubljenejših motivov v zgodovini evropske sakralne umetnosti. Šubic je delo izvršil v velikem (mnogokotnem, "nepravilnem") formatu z zgornjim polkrožnim zaključkom, v tehniki olja na platno, pod sliko pa se je podpisal po nemško – Stephan Schubiz. Okvir za sliko je po vsej verjetnosti izdelal kar sam v svoji delavnici v Hotovlji, bil je namreč tudi rezbar in pozlatar. Pri kompozicijski zasnovi se je naslonil na renesančne vzorce (trikotna kompozicija), barvna izvedba pa je kombinacija tipične baročne barvitosti in prosojne nazarenske svetlobnosti, značilne za tabelno in stensko cerkveno slikarstvo 19. stoletja. Podoba Marijinega kronanja sodi med najbolj "modre" Šubičeve slike. Površina ozadja, v celoti izpolnjenega s kopastimi oblaki v odtenkih kobaltne, jekleno modre in nebeško modre barve, je edini hladni kontrast topli, človeški upodobitvi nosilcev pripovedi, ki v formalnem kontekstu sploh ne delujejo nadzemsko.

Štefan Šubic si je brez dvoma tudi pri tej sliki pomagal z grafičnimi predlogami iz knjige Juliusa Schnorra Bibel in Bildern, ki jih je združil s slikarskim idealizmom nazarenske smeri. Ta je izšla iz romantike – duhovnega in umetnostnega gibanja med razsvetljenstvom in novim, k realizmu usmerjenim časom. Nazarensko usmerjeni slikarji so ustvarjali na začetku 19. stoletja in so znani po sistematičnem oživljanju in spajanju poznosrednjeveških slogov z renesančnimi formami v okviru metafizične krajine. Razlika med tipično nazarensko upodobitvijo in Šubičevim pristopom se kaže v vzdušju, ki ni religiozno, temveč (navkljub motiviki) bolj žanrsko, skoraj posvetno. Dramatičnost in religioznost tako romantike kot nazarenske umetnosti se pri Šubicu osredotoča na verske atribute upodobljenih oseb in skoraj obvezno kulisno ikonografijo, vzdušje in slikarski pristop pa nam odkrivata intimno, tako rekoč skoraj "družinsko" zgodbo, izpolnjeno z radoživimi angelci, Bogom Očetom in Sinom v zaupnem pomenku ter spokojno Materjo v pozi globokega razmišljanja.

Posebnosti Šubičeve podobe se skrivajo v pomenljivih detajlih in njihovi simboliki. V naročju Boga Očeta je zemeljska obla (orbis terrarum), star krščanski simbol, ki predstavlja božjo oblast nad svetom in univerzumom. Nad oblo (spominjajočo na predimenzionirano vladarsko jabolko) je zlato žezlo (scepter ali okrašena palica) – kraljevska insignija in znamenje vladarske oblasti. V našem primeru ne gre za oblo, ki nosi križ (globus cruciger), temveč za na videz podobna, a ne identična elementa – oblo in žezlo.

Šubic je v duhu renesanse elegantno in originalno povezal motiv Svete Trojice z motivom Marijinega kronanja ter Boga Očeta naravnost "prestavil" iz faze mistične molitve v izrazito čustven odnos do Sina, ki mimobežno še krona svojo Mater, ne namenja pa ji kaj dosti pozornosti. Slikar sicer dosledno upošteva nenapisana pravila starejših upodobitev Boga Očeta, ki je v evropskem sakralnem slikarstvu (tako tabelnem kot stenskem) že od 15. stoletja dalje skoraj vedno ovekovečen v kombinaciji s sinom Jezusom in Svetim Duhom (primer: Pieter de Grebber, Sveta trojica, 1654), a vnaša v ustaljeno ikonografsko shemo nove vsebinske elemente in kombinacije.

Druga posebnost je lik Božje matere z upodobitvijo meseca. Tudi Marija predstavlja veličastje in zmago nad prostorom in časom. Ta se kaže v njeni dominanci nad simbolom polmeseca (lune, ki raste), ki se ga dotika z nožnimi prsti in mu gospodari. Pri tem detajlu se Štefan Šubic vsebinsko nasloni tako na motiv brezmadežne (immaculata) kot na tekst iz Apokalipse Janeza Evangelista. Marija z mesecem pod njo se v evropski umetnosti začne pojavljati v 15. stoletju, sprva v iluminiranih rokopisih (Knjiga ur, 1420, Belgija), šele kasneje pa v tabelnem slikarstvu. Ker je polmesec tudi močan simbol islama, lahko kasnejšo razširjenost in priljubljenost omenjenega motiva razumemo kot jasen krščanski "statement" v antagonističnem odnosu dveh svetovnih religij.

Pripravil: Boštjan Soklič