Mednarodne konvencije in listine o ohranjanju dediščine

Muzeji morajo za potrebe celostnega ohranjanja dediščine in njenih vrednot za prihodnje rodove postati inkluzivni, vključujoči, sodobni in/ali demokratični. To so prepoznale tudi številne mednarodne konvencije in listine, ki jih je podpisala oziroma ratificirala tudi Slovenija.

Evropska kulturna konvencija, ki jo je leta 1954 v Parizu sprejel Evropski svet, Slovenija pa jo je ratificirala leta 1992, v 2. členu poudarja, da naj bi vsaka pogodbenica “spodbujala svoje državljane k proučevanju jezikov, zgodovine in civilizacije drugih pogodbenic in jim olajšala, da na njenem ozemlju izpolnjujejo ta študij.”

Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki jo je sprejela Generalna konferenca Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) leta 1972 v Parizu, tako v 5a. členu govori, da morajo države pogodbenice “sprejeti splošno politiko, usmerjeno v to, da dobi kulturna in naravna dediščina določen pomen v življenju skupnosti”. Brez sodelovanja skupnosti je težko določiti pomen in vrednote kulturne in naravne dediščine, ki jo ima ta za skupnost. V nasprotnem primeru gre za vsiljevanje vrednot in interpretacij stroke.

Izrednega pomena za vključevanje skupnosti v ohranjanje dediščine in posledično delovanje muzejev kot osrednjih ustanov za njeno ohranjanje in varovanje je Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo. Svet Evrope jo je osnoval leta 2005 v portugalskem mestu Faro (od tod poimenovanje konvencija iz Fara), podpisana pa je bila leta 2006. Konvencija že v 1a. členu govori, da se pogodbenice v njej dogovorijo, da “priznavajo, da so pravice do kulturne dediščine del pravice do udeležbe v kulturnem življenju, kakor je opredeljena v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah”. K temu 1b. in 1c. člen dodajata, da “priznavajo odgovornost posameznikov in skupnosti za kulturno dediščino” in “poudarjajo, da sta človekov razvoj in kakovost življenja cilj ohranjanja kulturne dediščine in njene trajnostne uporabe”. V nadaljevanju 4. člen v alinejah a) in c) dodaja, da pogodbenice priznavajo, da “ima vsak posameznik ali skupnost pravico uživati kulturno dediščino in prispevati k njeni obogatitvi” ter da “za uresničevanje pravice do kulturne dediščine veljajo samo tiste omejitve, ki so v demokratični družbi potrebne za varstvo javne koristi ter pravic in svoboščin drugih”. Nato konvencija še podrobneje opredeli načine, možnosti in demokratične omejitve vključevanja skupnosti in posameznikov v obravnavanje, ohranjanje, varovanje in upravljanje kulturne dediščine.

Evropski forum vodij za dediščino je na srečanju v Bratislavi in na Dunaju maja 2009 vse vlade evropskih držav pozval, naj prepoznajo osrednjo vlogo dediščine v razvoju in uresničevanju svežnjev ukrepov za trajnostno gospodarsko okrevanje. V okviru tega je zapisal tudi, da “dediščina leži v osrčju skupnosti in spodbuja družbeno povezovanje ter zavedanje o identiteti in kraju. Zaradi dediščine se počutimo domače.” V nadaljevanju je dodal še, da sta “zgodovina in dediščina povezani s človekovo lokalno, nacionalno in evropsko identiteto. Skupna dediščina je ključna sestavina družbenega povezovanja, skupnosti in integracije.” To torej pomeni, da je za izgradnjo lokalne, nacionalne in evropske identitete ter višjo kakovost življenja lokalne skupnosti treba skupnost in posameznike vključiti tudi v obravnavo, rokovanje in upravljanje dediščine. Muzej kot institucija ter posamezniki, zaposleni v njem, lahko ob neupoštevanju vključevanja posameznikov in skupnosti namreč spregledajo nekatere vrednote, ki oblikujejo identiteto, in s tem skupnost odtujijo od lastne preteklosti in dediščine.

Isti evropski forum je na srečanju v Parizu junija 2010 v svoji izjavi zapisal tudi sledeče: “zavedamo se dragocenega odnosa med lokalnimi prebivalci in lastniki ter njihovo materialno in živo dediščino. Njihovo vedenje o lokalni zgodovini, tradiciji in kulturi jim omogoča vlogo ključnih akterjev pri predstavljanju avtentičnosti in identitete območij dediščine, njihove okolice in širše krajine.” V nadaljevanju je dodal še, da “je treba spodbujati vlogo lokalnih dejavnikov skozi usposabljanje in dodatno izobraževanje ter jim tako omogočiti, da povedo svojo zgodbo. Moramo razvijati dialog med odločevalci ter lokalnimi dejavniki in zainteresiranimi stranmi pri interpretiranju in predstavljanju območij dediščine javnosti.”

Loški muzej Škofja Loka skuša priporočila in zapisano v mednarodnih listinah, konvencijah in izjavah upoštevati, kar potrjujeta tudi projekta Sožitje na grajskem vrtu in Zaljubljeni v ustvarjalnost.

Pripravil: Tadej Curk