Motiv narave kot vir življenjske sile

Umetniško ustvarjanje Iveta Šubica

V Loškem muzeju začenjamo priprave na interdisciplinaren večletni projekt na temo umetnikov in podobarjev rodbine Šubic, saj v muzeju hranimo obsežno in zelo zanimivo zbirko njihovih del. Šubici izvirajo iz Poljanske doline pri Škofji Loki in so zagotovo ena najbolj plodovitih in pomembnih umetniških rodbin na Slovenskem. Med njimi prav posebno mesto zaseda umetnik Ive Šubic, in prav njemu se bo projekt najprej posvetil.

Ive Šubic se je rodil leta 1922 v Poljanah nad Škofjo Loko. Uveljavil se je kot slikar, grafik in ilustrator. V letih 1940 in 1941 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, od leta 1945 do 1948 pa slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (prof. G. A. Kos, B. Jakac). Leta 1950 je zaključil specialko za slikarstvo (prof. G. Stupica). Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 1968 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1979. Umrl je leta 1989.

Večina Šubičevih del je nastala v času povojnega zmernega modernizma. Zanje je značilen svet ekspresivnega izraza in intimizma – iskanja stika s samim seboj in duhovne povezanosti človeka z naravo, kar je tudi sicer ena od značilnosti zgodovine umetnosti na območju Škofje Loke z okolico, ki je doživela vrhunec v času impresionizma. Šubic je obvladal risbo ter imel prepoznaven minimalističen in izbrušen rokopis. Zbirka njegovih slik, risb, grafik in skic, ki jih hrani muzej, obsega skoraj vsa obdobja in področja njegovega ustvarjanja. Od tistega, ko se je avtor uveljavil s propagandno grafiko in deli s tematiko NOB, pa do tistega, kjer je bil še posebej avtonomen kot mojster krajine in figuralike. Zlasti pri slednjem je prišla še posebej do izraza njegova druga, bolj intimistična umetniška plat, kjer je Šubic realizem prepletel z ekspresionizmom in primitivizmom in še dodatno izrazil občutek za preproste stvari, dogodke, prizore in ljudi.

Šubic je pogosto obravnaval vsebine, povezane s tragično platjo človekovega obstoja, toda vzporedno se je vselej dotikal tudi pozitivnih in optimističnih tem. Te je prepoznaval in udejanjal v motivih narave kot viru življenjske sile, iz katere sleherni človek črpa svojo notranjo, duhovno moč, da premaga še tako dramatične trenutke svojega življenja. In morda velja v teh časih in neprijetni situaciji, ki pravkar preži na cel svet, še toliko bolj izpostaviti prav ta del njegovega umetniškega ustvarjanja.

Pripravila: Barbara Sterle Vurnik