»Namesto grenkega pelina nalijmo danes si kozarec vina.«

Boj za delavske pravice v Tovarni Šešir

Sredino 30. let 20. stoletja na Loškem zaznamuje veliko stavkovno gibanje, ki je zajelo delavstvo v tekstilnih in lesnih tovarnah. Slabi delovni pogoji, neurejen delovni čas in predvsem slabe plače so bili povod, da se je delavstvo začelo upirati. Država je skušala delavstvo že ob njegovem pojavu zaščititi ter urediti delovne pogoje in razmere. Tako je bila leta 1883 ustanovljena Inšpekcija dela, ki naj bi ščitila delavce v podjetjih. Leta 1909 je bila ustanovljena Jugoslovanska strokovna zveza kot zveza krščanskosocialnih strokovnih (sindikalnih) organizacij. Z leti delovanja med tobačnim, papirniškim, kovinarskim in tekstilnim delavstvom je gibanje, sprva izrazito politično, začelo dobivati sindikalni značaj. Namen Jugoslovanske strokovne zveze je bil v prvi vrsti ohranitev delavskih pravic: "Delavec ima pravico do kruha, do zdravja, do družine, do družabnega ugleda in do spopolnjevanja svoje duševnosti. To in nič drugega je programna zavest delavske strokovne organizacije Jugoslovanske strokovne zveze." Za posredovanje dela in zaposlovanje je bila v letu 1918 ustanovljena Državna posredovalnica za delo (od leta 1927 imenovana Javna borza dela). Leta 1922 je bil ustanovljen Okrožni urad za zavarovanje delavcev, ki je izvajal socialno zavarovanje delavcev na podlagi zakona o zavarovanju delavcev. Kljub vsem zakonom in ustanovam, ki naj bi delavce ščitile (osemurni delavnik, izplačevanje nadur, pravica delavstva do združevanja v strokovnih organizacijah), je v podjetjih prihajalo do hudih kršitev in izkoriščanj.

Delovne razmere v Šeširju so bile v 20. in prvi polovici 30. let 20. stoletja zelo težke. Sezonski značaj delovanja tovarne je za delavke in delavce pomenil nestalnost zaposlitve, saj so jih v času mrtve sezone odpuščali. Ko je bilo dela na vrhuncu sezone ogromno, so delavci delali tudi po 10 ali 12 ur dnevno. Nadur pa jim delodajalec ni izplačeval. Tudi delovni pogoji v tovarni so bili težki. Izdelovanje klobukov je zahtevalo delo z nekaterimi nevarnimi kemikalijami, še posebej v barvarni in oddelku za tulce. Prostori niso imeli ventilacije, delavstvo pa je bilo brez vsakršne zaščitne opreme.

Najbolj pereče vprašanje je bila višina plače. Že ob polni zaposlitvi je plača delavstva komaj pokrila eksistenčni minimum (mezde delavcev so se razlikovale od kraja do kraja, najbolje so bili plačani delavci v večjih industrijskih središčih, najslabše pa v podeželskih občinah). Čeprav so se v času velike gospodarske krize mezde zniževale, pa so po drugi strani počasneje padale tudi cene življenjskih potrebščin. Poleg tega so delodajalci uvajali tudi redukcije delovnega časa, kar je delavstvo najbolj občutilo v nižjih plačah.

Še posebej hudo je delavke in delavce tovarne Šešir prizadelo nižanje plače leta 1933. Tega leta je delodajalec vsem zaposlenim znižal mezde za 10 odstotkov z obrazložitvijo, da kdor ne želi delati za nižjo plačo, gre lahko na cesto. Ta poteza je sodu izbila dno, da so se začeli delavci tovarne resneje povezovati. To pa ni bil prvi poskus organiziranja delavstva v Šeširju, saj so se že leta 1922 poskušali organizirati, da bi zaščitili svoje pravice, vendar poskus ni uspel, organizator Tone Toman pa je bil odpuščen.

Leta 1933 so se na skrivaj sestali delavci Tine Sever, Jakob Pintar, Janko Šink, Janez Martelak, Anton Fojkar, Polde Polenec, Anton Pirc, Franc Logonder, Alojz Malovrh, Stane Konič, Miha Škrlj in nekaj drugih, da bi organizirali odpor proti neupravičenemu nižanju plač. Ob tem so poslali prošnjo Delavski zbornici, da jim na sestanek vsega delavstva pošlje zastopnika. Sestanek se je zgodil 8. avgusta 1933 v vrtni lopi gostilne Na Plevni, udeležilo se ga dve tretjini delavcev Šeširja in tudi zastopnik Jugoslovanske strokovne zveze Lombardo. Pred vhodom na vrt sta Franc Logonder in ena od mladink prihajajočim udeležencem pripela rdeč nagelj. Nad vhodom pa je bila tabla z napisom Namesto grenkega pelina nalijmo danes si kozarec vina. Na prvem sestanku jim je zastopnik Jugoslovanske strokovne zveze potrdil pravico, da od delodajalca zahtevajo višje plače. Poudaril je tudi, da se mora zahtevam priključiti čim več delavk in delavcev in pri tem nastopiti enotno. Navdani z upanjem so organizatorji v naslednjih dneh v boj za plače pritegnili tudi ostale delavce. Če so vsi ti koraki do sedaj potekali v strogi tajnosti, pa so poslej organizirani delavci začeli nastopati tudi bolj javno, še posebej v odnosu do delodajalca. Postopno so si priborili izplačevanje nadur, bolniškega tedna in vzpostavitev ustanove delavskih obratnih zaupnikov.

Pri zahtevah za zvišanje plač pa delodajalec ni hotel popustiti. Kljub neznatnim uspehom (zvišanje plače od 0,10 do 0,15 dinarja na uro) se je boj vlekel naprej. Naslednje leto (1934) so delavci vodstvu podjetja predložili sklenitev kolektivne pogodbe. Kolektivne pogodbe so bile pisni sporazum med delavsko strokovno organizacijo in delodajalcem. Določale so splošne delovne pogoje in dolžnosti delovnega razmerja ter medsebojne pravice in dolžnosti pogodbenih strank. Delavci in vodstvo tovarne so kolektivno pogodbo po dolgih razpravah in pogajanjih sklenili. Kljub temu je nezadovoljstvo delavcev glede plače ostajalo. Leta 1935 so zato predlagali popravek pogodbe, s katero bi določili zvišanje plače. Po nekaj ostrih pozivih delodajalec na pogoj ni želel pristati, zato so delavke in delavci 11. oktobra 1935 začeli stavkati.

Stavke so se udeležili vsi delavci, medtem je proizvodnja obstala. Stavko je vodil stavkovni odbor, ki je bil organiziran že prvi dan. Delavstvo je vse vhode v stavbo tovarne stražilo. Prvih 14 dni stavkajoči niso imeli nobenih stikov z delodajalci. Zaradi dolgotrajnosti stavke je odbor organiziral nabiralno akcijo – predvsem hrane za stavkajoče. Okoliški kmetje in nekaj obrtnikov so delavce založili s hrano. Po dveh tednih so vodje stavke poskušali obnoviti pogajanja z lastniki, vendar neuspešno. Ponovno so poskusili v začetku novembra, ko so delavci vodstvu tovarne postavili svoje zahteve. Prva od teh je bila, da stavkajoči (po koncu stavke) ne bodo utrpeli kakršnih koli posledic. Druga točka je zahtevala, naj se predlog delavstva za kategorizacijo sprejme kot osnova. Tretja zahteva pa je bila zvišanje plače, ne le za 0,10 dinarja temveč za 0,25 dinarja. Naposled je bil med delavci in delodajalci sklenjen konsenz – prvi dve točki sta bili s strani delodajalcev sprejeti, tretja točka, ki je zahtevala zvišanje plač, pa ne. Kljub temu je delavstvo 11. novembra 1935 prenehalo stavkati in proizvodnja je stekla dalje.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Anton Komlanec, Delavska strokovna organizacija, Jugoslovanska strokovna zveza, druga izdaja, Tajništvo Jugoslovanske strokovne zveze, Ljubljana, 1921.
• France Kresal, Delavstvo med gospodarsko krizo na Slovenskem, v: Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana, 1970.
• Franc Logonder, Ob šestdesetletnici stavke v tovarni Šešir, v: Loški razgledi, št. 1, let. 42, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1995.
• Maks Fojkar, Delavski stavkovni val v Škofji Loki, v: Loški razgledi, št. 1, let. 6, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1959.
• France Kresal, Zgodovina kolektivnih pogodb na Slovenskem, v: Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1997.

Prispevek o zgodovini tovarne Šešir bo objavljen tudi v publikaciji o klobučarstvu na Loškem, ki jo pripravljamo v okviru projekta Zaljubljeni v ustvarjalnost.

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.