Novoletna jelka in dedek Mraz

“S prireditvijo Novoletne jelke, ki so 

se je udeležili otroci v vsem okraju, po 

mestih in vaških šolah, je bil storjen 

prelom s klerikalskim miklavževanjem, 

ki je mistično varal naše otroke in jih 

odtujeval stvarnosti. … 

A.K.” 

Vir: Novoletna jelka – veselje naših otrok. Gorenjski glas, št. 2, 13. januar 1949, str. 2. 

Po drugi svetovni vojni je Jugoslovanska komunistična partija želela nekatere tradicionalne verske praznike nadomestiti z novimi. Po sovjetskem vzoru je uvedla praznovanje novoletne jelke (1947/48) in dedka Mraza (1948/49), da bi iz javnega prostora izrinila versko obarvana praznovanja sv. Miklavža in božiča ter vsega, kar je bilo povezano z njima (Miklavžev sejem, obdarovanje, božično drevo, obdarovanje Božička idr.).  

Že 26. 12. 1946 je zvezna vlada poslala slovenski vladi tajno brzojavko, v kateri je sporočila, da so delavci za katoliški in pravoslavni božič lahko prosti dela, da pa se jim zaslužek za ta dan odbije od plače. Leta 1952 je oblast nato božič črtala s seznama prazničnih dni. Tri leta kasneje (1955) so kot dela prost dan uvedli 2. januar, ki je dela prost dan še danes. 

Ko so se leta 1948 poslabšali odnosi s Sovjetsko zvezo, je začela Jugoslavija iskati bolj pristen in izviren način praznovanja novoletne jelke, vključno z dedkom Mrazom kot osrednjim likom. Zato se je konec leta 1949 v nekaterih krajih pojavil dedek Mraz, ki ni bil več star betežen mož, ki obdaruje otroke, temveč predstavnik delavnega ljudstva, ki je bil udeležen v osvobodilni borbi in vse svoje moči posveča izgradnji socializma.  

“… V Škofji Loki je prireditev Novoletne 

jelke prav tako dobro uspela. Partizani 

so pripovedovali razne zgodbe in doživetja 

iz partizanskih let. Dedek Mraz 

je v spremstvu palčkov obšel 700 otrok 

in jih vse obdaroval. … 

A.K.” 

Novoletna jelka – veselje naših otrok. Gorenjski glas, št. 2, 13. januar 1949, str. 2. 

Zaradi neenotne podobe dedka Mraza je prišlo leta 1952 do pobud, da bi poiskali “primeren lik, da bo otroku čim bližji, da bo naš.” Zveza prijateljev mladine se je obrnila na Slovenski etnografski muzej. V sodelovanju z Maksimom Gasparijem, nekdanjim restavratorjem in risarjem v tem muzeju, so konec leta 1952 izdali tri voščilnice z njegovimi upodobitvami dedka Mraza. 

Maksim Gaspari, novoletna voščilnica, 1952. Povzeto: Damjan Ovsec, Trije dobri možje, 2000, str. 144. 

Maksim Gaspari, novoletna voščilnica, 1952. Povzeto: Damjan Ovsec, Trije dobri možje, 2000, str. 160. 

Maksim Gaspari, novoletna voščilnica, 1952. Povzeto: dr. Janez Bogataj, Maksim Gaspari, bogastvo razglednic, 2000, str. 98.  

Poudarek pri praznovanju novoletne jelke in dedka Mraza je bil nagovor, pogostitev in obdarovanje otrok. Še posebej v prvih letih se ja dedek Mraz pogovarjal o narodno-osvobodilni borbi, tovarišu Titu in ljubezni do domovine. Tudi v naslednjih letih je bil poudarjen vzgojni in ideološki pomen novoletne jelke in dedka Mraza, ki naj bi vplival na “zbližanje mladega roda z našo stvarnostjo in odvračanje od vseh zastarelih, nazadnjaških in končno škodljivih mističnih naziranj.” Pri tem se je sistem na vse načine trudil, da bi izrinil prejšnja obdarovanca sv. Miklavža in Božička. Za to je uporabljal vse medije, na primer radio, televizijo, otroške revije, časopise itd., kakor tudi okolja, ki so imela vpliv na otroke – vrtec, šola, delovne organizacije. 

Obdarovali so otroke med 2. in 14. letom starosti. Ljudska prosvetna zveza je v zvezi z obdarovanjem na prehodu 1948/49 sprejela naslednja navodila: “Vsak otrok naj dobi majhno darilo, ki naj bo enako za vse.” Z enotnim obdarovanjem šolskih in predšolskih otrok naj bi prekinili obdarovanja Miklavža in Božička, ki sta otroke obdarovala glede na premoženjski položaj staršev. Želeli so izkazati nov odnos režima do otrok in pravice do resnične enakosti in nepristranosti. Posebne pozornosti so bili deležni vojne sirote, socialno ogroženi otroci in otroci s posebnimi potrebami. Darila naj bi šolarje vzpodbudila, da bi “v novem letu s pridnim učenjem in delom še bolj pokazali svojo ljubezen do svoje domovine.”  

Novo Leto, praznik malih in velikih. V Škofji Loki. Gorenjski glas, l. 8, št. 1, 1. januar. 1955, str. 4. 

Prva leta so pri organizaciji praznovanja sodelovali ljudsko prosvetni sveti, kulturni in prosvetni delavci, podjetja in ustanove, najpomembnejše pa so bile množične organizacije (Slovenska protifašistična ženska zveza – AFŽ), v podeželskih krajih pa učiteljstvo. Konec leta 1952 so v nekaterih krajih začeli organizacijo praznovanj novoletne jelke prevzemati novonastala Društva prijateljev mladine (DPM), Partizana in Svobode. Darila so v večjih krajih zagotavljale tovarne, podjetja, sindikalne podružnice in druge ustanove.  

Beležke iz Škofja Loke. Gorenjski glas, l. 17, št. 96, 9. december 1964, str. 2 

Iz naših krajev. Žiri. Gorenjski glas, l. 3, št. 4, 26. januar 1950, str. 4. 

Ob praznovanju novoletne jelke in dedka Mraza pa so mnogi za zaprtimi vrati svojih domov nadaljevali s praznovanjem sv. Miklavža in božiča. S tem so nadaljevali tradicijo svojih staršev in dedov, mnogi pa so s tem hoteli pokazati tudi tih upor proti socialistični oblasti, ki je niso odobravali.  

V 90. letih 20. stoletja so se postopoma otoplili odnosi med državo in cerkvijo. Na božični večer leta 1986 je v posebni, do takrat nepredstavljivi poslanici, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) Jože Smole zbranim pred televizijskimi sprejemniki voščil vesel božič. Božično voščilo je lahko po radiu tega dne prvič prebral tudi ljubljanski nadškof Alojz Šuštar. Verski praznik, ki ga je komunistična oblast leta 1952 črtala s seznama prazničnih dni in za nekaj časa celo prepovedala prodajo božičnih dreves, je ponovno stopil na prizorišče javnega. Po sedemintridesetih letih (1989) je božič postal spet dela prost dan. Tako lahko še danes v medsebojnem sožitju bivajo vsi trije “dobri možje” - sv. Miklavž, Božiček in dedek Mraz.  

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec 

 

Literatura: 

• Bogataj, Janez: Smo kaj šegavi. Leto šeg in navad na Slovenskem. Založba Mladinska knjiga, 1998. 
• Bogataj Janez: Čičerov Stanislav: Maksim Gaspari. Bogastvo razglednic. Založba Mladinska knjiga, 2000. 
• Ovsec, Damjan: “Trije dobri možje”. Resnična zgodovina Miklavža, Božička in dedka Mraza. Kmečki glas, 2000. 
• Židov, Nena: Oris prvih let praznovanja novoletne jelke v Sloveniji. Od množičnega otroškega do družinskega praznika. V: Etnolog, 26/2016, str. 103–123. 
• Židov, Nena: Vloga javnih praznovanj otrok v prvem desetletju praznovanja novoletne jelke v Sloveniji. V: Etnolog, 27/2017, str. 95–115. 
• Židov, Nena: “Otrokom danes vzeti dedka Mraza bi bil politični polom”. V: Etnolog, 29/2019, str. 135–156. 

Viri: 

• Novo Leto, praznik malih in velikih. V Škofji Loki. Gorenjski glas, l. 8, št. 1, 1. januar. 1955, str. 4. 
• Beležke iz Škofja Loke. Gorenjski glas, l. 17, št. 96, 9. december 1964, str. 2. 
• Iz naših krajev. Žiri. Gorenjski glas, l. 3, št. 4, 26. januar 1950, str. 4. 
• Novoletna jelka – veselje naših otrok. Gorenjski glas, št. 2, 13. januar 1949, str. 2. 
• Po vsej Sloveniji so praznovali novoletno jelko. Slovenski poročevalec 10, št. 2, 1949, str. 3. 
• https://www.delo.si/mnenja/komentarji/in-na-svetu-mir-ljudem/; 29. 11. 2023.