O ključih in ključavnicah z gradu Divja Loka

S pojavom stalne naselitve, razvojem civilizacije in nastankom urbanih središč so ljudje živeli v strnjenih naseljih tesno drug ob drugem. Vsakdo je imel v svojem bivališču tudi osebno lastnino, ki je ni želel deliti z drugimi, prav gotovo pa ne z nepridipravi, ki so obstajali vse od začetkov človeštva in se skušali vsaj tu in tam malo okoristiti tako, da so kaj odtujili oziroma si “izposodili” od nič hudega slutečega soseda ali iz njegove hiše. Da bi kraje preprečili oziroma tatovom vsaj močno otežili delo, so ljudje začeli zaklepati svoja bivališča in na vrata hiš nameščati take in drugačne zapahe ter ključavnice.

Razvoj ključavnic se je začel v Mezopotamiji že vsaj pred 4000 leti in se nadaljeval tudi v času stare Grčije in Rima. Ključi in ključavnice so se uporabljali za zaklepanje vrat, shrambnih skrinj in zabojev ter ostalega pohištva tudi v obdobju srednjega veka. Takrat so se pojavili vrtljivi ključi z brado, izdelani s kovanjem. Razlikujejo se po dolžini stebla, obliki brade ter obliki in okrasu glave. Ključe z okroglo ali ovalno glavo bi lahko opredelili kot romanske, tiste z rombično pa kot gotske. Kljub vsemu oblika glave ni zanesljiv kronološki pokazatelj. V 15. stoletju se pojavijo ključi z ledvičasto glavo, ki ostanejo priljubljeni tudi v začetku novega veka. Za opredelitev posameznega ključa je pomembna tudi noga. Od njene dolžine naj bi bilo odvisno, ali so se ključi uporabljali za vrata ali za pohištvo. Ključi s krajšo nogo naj bi bili namenjeni zaklepanju pohištva, tisti z daljšo pa zaklepanju vrat. Noga je lahko votla ali polna. Ključi z votlo nogo so bili skovani iz enega kosa železne pločevine. Ta tehnika izdelave je znana od zgodnjega srednjega veka in je ostala priljubljena tudi v visokem srednjem veku. Mlajša je tehnika izdelovanja ključev s polno nogo, ki so jo skovali iz enega kosa železa ali pa so spojili glavne sestavne dele glave, noge in brade. Tovrstno tehniko so poznali v Britaniji že ob koncu 11. stoletja, na Slovaškem se pojavi v 13. stoletju, običajna pa postane šele v 15. stoletju. Na podlagi povedanega lahko sledimo tipološkemu razvoju vseh treh sestavnih delov vrtljivih ključev z brado, seveda pa oteževalne okoliščine nastopijo, ker se tipološke različice posameznih sestavin pojavljajo dobesedno v vseh možnih kombinacijah.

Ker so najdbe ključev z gradu Divja Loka naključne, si pri časovni umestitvi ne moremo pomagati s stratigrafskimi konteksti. Tako nam glavno oporo za njihovo časovno umestitev predstavlja tipološka analiza. Na podlagi tovrstnih izsledkov in analogij jih v grobem časovno umeščamo v obdobje od 13. do 15. stoletja.

 

Pripravil: Jože Štukl

 

Uporabljena literatura:

Guštin, M., Bressan, F., Komplet, B., Kovinske najdbe iz Celja. Srednjeveško Celje, Archaeologia Historica Slovenica 3, 2001.

Predovnik, K., Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem. Archaeologia Historica Slovenica 4, 2003.

Štular, B., Mali grad. Visokosrednjeveški grad v Kamniku (zbirka Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 15), Ljubljana 2009.