O Loškem gradu

+1

Na Loški grad se nanaša omemba v pisnih virih iz leta 1202, kjer beremo o močno utrjenem gradu v Loki – castrum firmissimum in loco qui dicitur Lonca. Njegova osrednja bivalna zgradba je bil večnadstropni stolp kvadratnega tlorisa, ki so ga med 13. in začetkom 14. stoletja utrdili z obzidjem. Sem so okrog leta 1270 prenesli oskrbnikov sedež s Stolpa na Kranclju in tako je Loški grad postal rezidenca freisinških škofov. V potresu, ki je 26. marca 1511 prizadel loško področje, je bil poškodovan tudi prvotni Loški grad. Med letoma 1513–1527 ga je škof Filip obnovil in tudi po popotresni obnovi je ohranil staro srednjeveško zasnovo. Osrednjega kvadratnega stolpa niso podrli, temveč popravili in posodobili v novem renesančnem duhu. Mogočni stolp s stranico 18 m, zidom debeline 3 m in višine 35 m je ostal glavna bivalna zgradba novega grajskega kompleksa. Na vseh štirih vogalih so ga utrdili z obrambnimi stolpi, skozi severozahodnega je bil preko dvižnega mostu speljan glavni, tudi tovorni vhod na grad.

Temeljita popotresna obnova grajske stavbe je bila povezana z velikimi finančnimi izdatki, zato so naslednjih 200 let na gradu opravljali le najnujnejša vzdrževalna dela. Zob časa je tako grajske objekte močno načenjal. Škof Janez Frančišek se je zato v letih 1716–1722 odločil za temeljita obnovitvena dela. Na enotno višino so dvignili celoten severni in vzhodni grajski trakt, s čimer je grad dobil novo podobo, ki se vse do konca 19. stoletja ni več spreminjala.

Ko je bilo Loško gospostvo leta 1803 podržavljeno, je grad prevzela država in v njem nastanila razne urade – davkarijo, sodišče, zemljiško knjigo. Leta 1870 ga je kupil industrialec Fidelis Terpinc, po njegovi smrti pa ga je podedovala hči Emilija Baumgartner. Njene hčerke so ga konec leta 1890 prodale uršulinskemu samostanu v Škofji Loki. Uršulinke so grad kupile zaradi širitve vzgojnega zavoda in obnovo pod taktirko arhitekta Viljema Trea iz Ljubljane začele takoj. Leta 1891 je bilo najprej zgrajeno pokrito stopnišče, ki je po pobočju hriba grad povezalo s samostanom v mestu, leta 1892 pa so porušili srednji stolp in zahodni del grajskega obzidja. Na dvoriščni strani severnega in vzhodnega trakta so sezidali dva 3 metre široka hodnika, med okroglim stolpom in kapelo zgradili rekreacijsko dvorano, obnovili pa so tudi kapelo. Jugozahodni okrogli stolp je današnjo podobo dobil leta 1894. V letih 1906–1908 so nad rekreacijsko dvorano zgradili še spalnico za gojenke in s tem se je obnova končala.

V prenovljeni grajski stavbi je zaživel uršulinski vzgojni in šolski zavod, ki je z izjemo obdobja med 1. svetovno vojno (1915–1918) nemoteno deloval vse do začetka 2. svetovne vojne, ko so grad zasedli Nemci in sestre pregnali iz Škofje Loke. Po osvoboditvi si je grad prilastila slovenska OZNA in od maja do avgusta 1945 je bilo tu koncentracijsko taborišče za pripadnike različnih vojaških formacij iz Jugoslavije, ki so jih ob koncu vojne zajeli partizani na območju Slovenije oziroma so jih Angleži vrnili iz Vetrinja na Koroškem. Od avgusta 1945 do konca leta 1948 so bili na gradu nastanjeni nemški vojni ujetniki, organizirana pa je bila tudi vojaška bolnišnica. Nato so prostore Loškega gradu spremenili v žensko taborišče za družbeno koristno delo (DKD). Ta prevzgojni zavod je deloval od oktobra 1949 do aprila 1950, ko je bil ukinjen, kaznjenke pa premeščene v Rajhenburg. Nasledil ga je moški kazensko-poboljševalni dom, ki je tu obstajal med letoma 1950 in 1959, najprej kot KPD Ljubljana, nato pa kot KPD Škofja Loka. Leta 1959 je Loški grad v upravljanje prevzela občina Škofja Loka in v njem je začel delovati Loški muzej.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla O Loškem gradu, objavljenem v Ločanki (št. 4, 14. april 2020, str. 8-9).