O slikarju, ki je ljubil zeleno

V Loškem muzeju Škofja Loka hranimo nekaj del slikarja Evgena Sajovica (1913–1986), ki se je v zgodovino slovenske likovne umetnosti vpisal kot eden naših najpomembnejših krajinarjev 20. stoletja. O njegovem slikarstvu smo na spletni strani Loškega muzeja že pisali, ker pa smo v depoju odkrili še eno njegovo delo, se spodobi, da o mojstru napišemo še nadaljevanje.

Slikarstvo Evgena Sajovica izhaja iz pobud zagrebške akademije, kjer je bil (prav tako kot France Mihelič) učenec Marina Tartaglie. Kot predstavnik “zagrebške šole” se je pridružil Klubu neodvisnih slovenskih umetnikov, ki so poskušali vzpostaviti ustvarjalni dialog s takrat modernimi likovnimi strujami in pojavi v Evropi, predvsem v Parizu. V Klubu neodvisnih so se v 30. letih 20. stoletja po končanem študiju povezali ambiciozni slikarji in kiparji, tudi zato da bi organizirano lažje stopili na (že takrat) neugodno likovno prizorišče in začeli svoje slikarske kariere. V neke vrste sindikalnem boju za pravice umetnikov, lažje delovanje, pa tudi v prijateljskih vezeh in predanem iskanju novega umetniškega izraza so se združili v klub, ki po besedah dr. Aste Vrečko, kustosinje razstave v Cankarjevem domu, posvečene slovenski umetnosti 30. let 20. stoletja, ne predstavlja le unikuma v tedanjem slovenskem likovnem prostoru, temveč na območju celotne Kraljevine Jugoslavije. Poleg Evgena Sajovica so bili v Klubu neodvisnih še Zoran Didek, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu, Marij Pregelj in Zoran Mušič. Zanje je bilo značilno, da do bili pri presajanju modernističnih zahodnih tokov na domača tla dokaj previdni.

Sajovic je sprva slikal tihožitja, nato krajino in portrete, veliko pa je tudi ilustriral. Svoje znanje je izpopolnjeval v Parizu. Že njegovi kolegi iz vrst Neodvisnih so ga imeli za posebneža, ki je bil zmožen “skupaj naslikati dve tako nasprotujoči si skrajnosti, kot sta modra in zelena.” Prav zeleno barvo je izmojstril do izredne perfekcije v vseh odtenkih, ki so se s tonskimi prehodi prelivali v modro, in ni ga bilo strah postaviti zraven intenzivno zelene barve modro z dodatki vijolične ali nežno rdečih akcentov. S prevladujočo zeleno barvno skalo je gradil vtis težke, plastične oblikovne konstrukcije. Dr. Ivan Sedej je leta 1978 napisal, da njegove vedute niso natančen prepis tistega, kar vidi, temveč prepesnjena in hkrati nove vsebine polna interpretacija. Navezanost na nekatere postimpresionistične vzore je pri Sajovicu zgolj navidezna, saj gre za bistveno drugačen način reševanja slikarske problematike. Ne da bi se spuščal v deformacije, mu uspeva analizirati tudi volumne in gmote, vendar barvna in snovna analiza nista edini namen njegovega slikarstva: vsemu temu dodaja tudi izrazito poetično vzdušje. Evgen Sajovic je v podajanju krajine poenostavil oblikovna izhodišča, se pri tem deloma (a ne čisto) odmaknil od vernosti upodobitve objekta in ga odel v zeleni plašč lastnega poetičnega in razpoloženjsko obarvanega realizma. Učinkovita skopost izraznih sredstev in reducirana resničnost sta značilni spremljevalki Sajovičevega slikarstva. Čeprav je bil navidezno blizu konvencionalnosti, je bil od nje oddaljen prav toliko, kolikor je bil oddaljen od eksperimentalnih korakov novejšega obdobja. O svojem slikarstvu je Evgen Sajovic rekel sledeče:

Hočem biti jasen v dojemanju predmeta, njegove lokalne barve in ne ovijam predmeta v mehkobno ozračje impresionistov. Analiziram lokalno barvo predmeta, da bi dobil plastiko prostora in obenem prav s to razčlembo harmonični barvni fluid. Predmetov ne odbiram, ampak jih jemljem iz svojega okolja, ker se mi zde vredni tudi najskromnejši (kot npr. umivalnik), da jih oplemenitim.

Pripravil: Boštjan Soklič