O začetkih Škofje Loke

Začetki Loškega gospostva segajo v leto 973, ko je nemški cesar Oton II. z darilno listino freisinškemu škofu Abrahamu podaril naselje Loko, Selško in večji del Poljanske doline ter Sorškega polja. Takrat Škofje Loke še ni bilo, nastala je nekoliko kasneje …

Ime Lonca, ki nam ga sporoča darilna listina cesarja Otona II. iz leta 973, se ne nanaša na Škofjo Loko, ampak na bližnjo, današnjo Staro Loko. To je bila stara slovanska naselbina, ki jo je po ustanovitvi Loškega gospostva freisinški škof organiziral kot dvor – preprosto obliko naselja s funkcijo upravnega, gospodarskega, verskega in tržnega središča s kaščami, hlevi, bivalnim dvorcem za zemljiškega gospoda in upravno osebje ter bivališči za podložnike, vezane na obdelavo dominikalne zemlje.

Ker pa je na področju Stare Loke primanjkovalo prostora za razvoj modernega srednjeveškega naselja, manj ugodne so bile tudi naravne obrambne danosti, so se škofje odločili, da bodo v zavetju gradu, ob sotočju Selške in Poljanske Sore postavili povsem novo naselje – Škofjo Loko, katere začetki segajo v 12. stoletje. Mesto je nastalo na dveh terasah. Najstarejši del predstavlja na zgornji terasi ležeči Mestni trg ali Plac, ki se je razvil do sredine 13. stoletja. Z rastjo in širitvijo naselbine se mu je na spodnji terasi do konca 14. stoletja pridružil še Spodnji trg ali Lontrg. Naselbina se je zaradi ugodne lege ob pomembni prometni poti hitro razvila v bogato trgovsko in obrtno središče.

Škofja Loka je bila zaradi varnosti obdana z obzidjem. To se prvič omenja leta 1314 v času vladavine škofa Konrada III. (1314–1322), ki je v utrditev mesta investiral precejšnjo vsoto denarja. Skozi obzidje je vodilo v mesto pet vrat, ki so bila dodatno utrjena s stolpi z lesenimi ostrešji. Na Mestni trg so čez Kamniti most vodila severna Selška vrata; na nasprotni strani, med Dagarinovo in Martinovo hišo ob današnji upravni enoti, so stala Poljanska vrata. Na Spodnji trg so z južne strani vodila Spodnja vrata, v območju kašče so stala Čevljarska vratca, ob mestni ubožnici, v neposredni bližini vodnjaka, približno na sredini Spodnjega trga pa Špitalska vrata. Obzidje je bilo zaradi večje varnosti obdano z jarkom (grabnom), kakor se še danes imenuje klanec, ki povezuje Plac z Lontrgom.

Znotraj obzidja so se nahajale hiše loških meščanov, ki so bile na Mestnem in Spodnjem trgu zaradi optimalne izrabe prostora postavljene strnjeno ena ob drugo. Parcele so bile ozke in dolge, na trg je gledalo glavno pročelje hiše, za stanovanjskim poslopjem pa so bili gospodarski objekti in vrtovi. Sprva so bile hiše v Škofji Loki preproste lesene, enonadstropne, pokrite z dvokapno streho, krito z lesenimi skodlami. Leta 1511 je mesto prizadel rušilni potres, kar je, poleg nastopa renesanse, močno vplivalo tudi na zunanjščino mestnih stavb. Prvotne enonadstropne, večinoma lesene hiše so sedaj zamenjale dvonadstropne kamnite hiše. Strogo funkcionalnost so obogatili dekorativni elementi, fasade so razgibali nadstropni pomoli oziroma so jih poživile slikarske in kiparske dekoracije. Za mesto se je začel uporabljati izraz “pisana Loka”. V 17. stoletju sta Škofjo Loko prizadela dva huda požara. Po obnovah je renesančni izgled mestnih hiš sčasoma delno zakrila baročna preobleka, svoje pa so k spreminjanju mestne vedute prispevala tudi kasnejša stilna obdobja vse do današnjega časa. Vendarle pa v jedru Škofja Loka še vedno skriva svoje ne le renesančno, temveč celo srednjeveško srce, ki mestu daje pridih starodavne mističnosti.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla O začetkih Škofje Loke, objavljenem v Ločanki (št. 5, 12. maj 2020, str. 8-9).