Od "coprnika" do zapornikov

Črne bukve šole v Železnikih

V sklopu velike modernizacije avstrijske monarhije je cesarica Marija Terezija (1717–1780) leta 1770 uvedla splošno šolsko obveznost in jo leta 1774 uzakonila s Splošno šolsko naredbo. Osnovno šolanje je bilo obvezno za vse otroke od 6. do 12. leta starosti. S tem so se v manjših mestih in trgih začele ustanavljati šole, imenovane trivialke, v okrožjih glavne šole in v glavnih mestih dežel normalke. V trivialkah so se učenci učili osnov (verouk, branje, pisanje, računanje, posvetna morala, osnovni pojmi gospodarstva). Glavne šole so poleg osnovnih predmetov učile tudi latinščino, zemljepis, zgodovino in naravoslovje. V normalkah pa so se učenci učili po bolj poglobljenem programu in pripravljali na učiteljski poklic. Učni jezik na podeželju je bila slovenščina, v mestih in trgih pa nemščina. S šolskimi reformami je pozneje nadaljeval avstrijski cesar Jožef II., ki je ukazal ustanoviti trivialke v vsakem kraju, kjer je v oddaljenosti pol ure vsaj 90 do 100 šoloobveznih otrok. Stroške za ustanovitve novih trivialk so morala nositi zemljiška gospostva. Glavne težave tedanjega šolstva so bili slabi šolski prostori, slabe poti, nestalne in nizke plače učiteljev ter nerazumevanje staršev glede potrebe otrok po šolanju. Ko so po letu 1848 šolske dolžnosti glede šolstva prevzele občine, se je stanje izboljšalo.

Šola v Železnikih je bila ustanovljena leta 1815 na pobudo takratnega župnika Mihaela Grošlja (1754–1816). Od Agate Megušar iz Smoleve je kupil posest, jo nato prodal in ustanovil šolski fond. Po njegovi smrti so leta 1842 kupili hišo politika in pravnika dr. Blaža Crobatha (1797–1848) in jo preuredili v šolo. Prvi učitelj je bil Jakob Demšar, ki je tam poučeval do svoje smrti leta 1855, za njim je učiteljevanje prevzel Jožef Levičnik (1826–1909). Pouk je večinoma potekal v nemškem jeziku. Do leta 1898 je bila enorazrednica, nato dvorazrednica. V Železnikih sta sicer delovali še ponavljalna in nedeljska šola.

Ob vodenju rednega pouka so morali učitelji skrbeti tudi za red in disciplino. V t. i. Zlate bukve so vpisovali tiste učence, ki so se odlikovali po učnem uspehu in vzornem vedenju. Vodili pa so tudi t. i. Črne bukve, kamor so zapisovali tiste, ki niso dosegali pričakovanih učnih uspehov, ki so izostajali od pouka ali pa kako drugače kalili red in mir v učilnici in izven nje. V Loškem muzeju hranimo Črne bukve Ljudske šole v Železnikih, kamor je učitelj Jožef Levičnik vpisoval učence od šolskega leta 1864/65 do 1893/1894. Uvodoma je zapisal: "Ker mladina vkljub lepih poukev in obilnega svarjenja, žali Bog, le vedno nekako nerodniši prihaja, so bile pričujoče Črne bukve l. 1864 kupljene. Služijo naj vendar le bolj za svarilni strah, kakor za dejansko rabo."

Že v prvem letu vodenja Črnih bukev šole v Železnikih je bilo vanje vpisanih kar osem učencev: "V tekočem letu so se nekateri nadaljnji šolarji tako nerodno in malo-pridno obnašali, da je res prav žalostno. Ne vem, kaj bo iz njih zrastlo, če se kaj ne poboljšajo." V nadaljevanju navaja vzroke, zaradi katerih so bili vpisani v bukve: "Igra (s kartami), tatvine, leno učenje in zanikrno obiskovanje šole, slabo zadržanje v šoli in cerkvi so pri nekaterih kar pogoste napake."

"Coprnik"

V naslednjem šolskem letu (1865/66) je bil v knjigi še posebej izpostavljen učenec Andrej Prezel iz Racovnika, ki je bil celo izključen iz šole: "Vzrok temu do zdaj v naši šoli nenavadnemu sramotenju je nepoboljšljiva hudobija fanteva, ker ni le svojih součencev, ampak tudi sploh ljudi v celi naši okolici sleparil, da so mu znani skrivni podzemeljski zakladi, in da čarati (coprati), ter ljudem razno dobro ali zlo napraviti in uzrokovati zna. Dali so mu tudi ljudje zastran tega sramotni priimek 'coprnik'".

"Nič ni tako skrito, da bi ne postalo kdaj očito"

V šolskem letu 1866/67 sta bili v Črne bukve zapisani dve dekleti: Neža Zupanec in Marija Ažman. Nekega dne sta se odločili krasti od selške kramarice M. Besman, p. d. Šimnikove. Načrt je bil naslednji: "Vrajmale sta res ugodno priliko, da se je med tem, ko je Mar. Ažman nekaj na videz kupovala, Neža Zupanec v neki kotiček skrila in se tako v štacuno zapreti dala. Zdajci začne Zupanec segati po tujem blagu …" Neža Zupanec je tako zaprta v trgovino vzela veliko volnenih in svilenih rut. Nato sta načrt izpeljali do konca: "Ko si to robo nakrade, se zopet skrije v neki kot; Ažman pa kmalu pride zopet na videz nekaj kupovat, in tako je dobila Zupanec ugodno priliko, da je smuknila z ukradenim blagom iz štacune." Levičnik v nadaljevanju pojasni, da je resnica kmalu prišla na dan in da sta s tem ravnanjem osramotili sebe, faro in šolo in si zaradi tega zaslužita biti vpisani v Črne bukve.

"Vzmala sta denar, vino, in sploh, kar jima je pod kremplje prišlo."

V šolskem letu 1872/73 sta bila v Črne bukve vpisana učenca nedeljske šole Janez Lotrič in Andrej Vrhunec: "Hodila sta dalj časa med Božjo službo v neko gostilnico (k vdovi Krek, po domače Kovačici) krasti, vzmala sta denar, vino in sploh, kar jima je pod kremplje prišlo.” Ker naj bi vdova Krek sumila, da učenca kradeta, ju je pri eni od tatvin zalotila. Ukradla sta za 50 goldinarjev dobrin. Levičnik na koncu poročila zaključi: "Žalostno znamnje to za našo mladino."

"Kakršno drevo – taki sad"

Šolsko leto 1878/79 je ponovno polnilo Črne bukve šole v Železnikih. Prvi trije učenci (Peter Mohorič, Anton in Andrej Logar) so bili vpisani zaradi pobijanja in preganjanja mladih ptičkov ter zaradi slabega obiskovanja pouka in tatvin. Miha Mlakar pa naj bi neki branjevki rabutal češnje.

Poleg njih so bili vpisani tudi Blaž in Jernej Benedičič ter Blaž Trojar zaradi tatvin, po katerih so bili znani po celi občini. Slabo so obiskovali šolo, "kopali so se v poletnem času brez obleke, z eno besedo: pravi mladinski izveržek so. Kaj bi bila pač naša šola v prihodnje obvarovana tacih hudobnih otrok. Stariši teh otrok niso za las boljši. Pač res: Kakršno drevo – taki sad."

"Uma je jako bistrega, a – žali Bog – obrača ga le v slabo"

Šolsko leto 1880/81 je zaznamoval učenec, ki je že več let obiskoval šolo, in sicer Peter Kunstelj. Eden od premožnejših sorodnikov mu je omogočil šolanje v glavni šoli v Kranju in s tem "odpert mu je bil pot v višje šole, al malopridnost njegova prignala ga je kmal nazaj v domačo šolo, kjer nadaljuje zvesto, kar zna." V nadaljevanju učitelj Levičnik piše, da se je neprimerno obnašal ne le v šoli, ampak tudi v cerkvi. Na velikonočno nedeljo (17. 4. 1881) je neki učenki "siloma odtergal trak od predpasnika". Dejanje je bilo še toliko hujše, saj je deklica obleko dobila ob sv. birmi.

“Kakor stara tica poje, tako uči mlade svoje”

Tudi šolsko leto 1881/82 je prineslo nove vpise v Črne bukve. Mlakar Miha se je zjutraj, 26. junija, pred odhodom k šolski maši, skril pod stopnice v spodnji veži šolskega poslopja in v času maše kradel denar iz šolske blagajne (okoli 2 goldinarja). Čeprav ga je le nekaj dni zatem učitelj dobil ga ni kaznoval “ker je vendar obetal poboljšanje”. Že 7. julija pa je Mlakar skupaj z bratom Jernejem in nekdanjim učencem šole Francetom Rainhartom ponovno kradel: “Vplazil se je pri svitlem dnevu v štacuno g. Jan. Šušteršiča, vulgo Pauluca, in vkradel blizo štirideset goldinarjev denarja.” Dejanje pa tokrat ni ostalo brez posledic in Miha Mlakar in France Rainhard sta bila odpeljana v zapor. Prvi je zaradi mladoletnosti odsedel le 14 dni v Loškem zaporu, drugi pa, ki je bil že polnoleten, je bil odpeljan v Ljubljanski zapor na Žabjek, kjer je odsedel kar 7 tednov. Seveda sta bila tako Miha kot Jernej Mlakar izključena iz šole v Železnikih s pripisom: “Černe bukve so za vse tri pobaline še prelepe. Tudi mati obeh Mlakarjev, Reza Mlakar, vulko Bolosarčna (vdova), naj bo poleg sinov vpisana, ker se o njej z vso pravico reči zmore 'Kakor stara tica poje, tako uči mlade svoje'”.

"Z nožem ranil do kervavega neko učenko III. oddelka"

Za leto 1890/91 je več manjših zapisov o vedenju tako deklic kakor dečkov šole v Železnikih. Kot prva je bila v Črne bukve vpisana Jovana Grošelj, ker je svojo sošolko zaprla v šolsko stranišče, "da smo bili že v skerbeh, kam nam je zginila". Vpisan je bil tudi Matevž Benedičič, ki je "z nožem ranil do kervavega neko učenko III. oddelka". Tretji, ki je povzročal težave, je bil Matevž Čemažar, ker "je že drugič preganjal mlade ptičke, vpervič vergel jim gnezdo v vodo, vdrugič pa jih je celo po lastni izpovedi moril. Bil je radi tega tudi za 14 dni iz šole izključen."

Pripravila: Biljana Ristić

Viri in literatura:

• Črne bukve Ljudske šole v Železnikih, 1864–1893/94, hrani Loški muzej Škofja Loka
• Franc Rant, Šola v Železnikih skozi prizmo stoletij, Železne niti, Zbornik za Selško dolino, št. 12. Muzejsko društvo Železniki, 2015, str. 51–56.
• Jeja Jamar Legat, Loško šolstvo v dobi razsvetljenstva, Loški razgledi, št. 1, let. 16. Muzejsko društvo Škofja Loka, 1969, str. 141–144.
• Katja Mohorič Bonča, Mihael Grošelj in fond za šolo v Železnikih, Železne niti, Zbornik za Selško dolino, št. 12, Muzejsko društvo Železniki, 2015, str. 57–60.
• Olga Šmid, Šolstvo v Selški dolini nekoč in danes, Selška dolina v preteklosti in sedanjosti, Muzejsko društvo Škofja Loka, Pododbor Železniki, Železniki, 1973, str. 330–334.
• Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 2008.