Od kdaj so dražgoški oltarji "zlati"?

Dražgoše so stara slovenska vas, ki leži na južnih, prisojnih pobočjih Jelovice, tik pod strmim robom Dražgoške gore. Domačije stojijo na položnejših gorskih policah, vas pa se deli na tri dele: Pri cerkvi, Na pečeh in Jelenšče. K vasi spada tudi stara, samotna Novakova kmetija. Skozi Dražgoše pelje cesta, ki povezuje Selško dolino s Kropo.

V Dražgošah je pred drugo svetovno vojno stala znana romarska cerkev, posvečena sv. Luciji. Prvič se omenja leta 1535, vendar so jo na novo pozidali v letih 1642–1647. Posebna znamenitost te cerkve so bili štirje zlati oltarji iz druge polovice 17. stoletja, ki jih danes hrani Loški muzej Škofja Loka. Legenda pravi:

Tisti čas, ko sv. Lucija še ni imela svojega gospoda, je bilo Dražgošane hudo sram, da so njih svetniki v lesenih oltarjih tako revni kakor kmetje sami, in zdelo se jim je, da igrajo angelčki same žalostne pesmi. Dolgo so ugibali, kako bi to revščino svetnikov zabrisali. Kmalu je bila svetnikom znana pobožna želja vseh prebivalcev pod Jelovico, pa so se domenili, da napravijo Dražgošam posebno veselje. Neke nedelje poleti so poslali od Blegoša nad Dražgoše silno neurje. Lilo je, kakor da so se odprle vse zatvornice neba, in treskalo ter grozilo, da uniči vse Dražgoše. Mežnar je zvonil in zvonil k hudi uri, naposled pa se je umaknil v cerkev in tam od utrujenosti zadremal. Ko se je zbudil, se je že prevedrilo, a ko je odhajal iz cerkve, je zaslišal neko čudno klokotanje in šumenje za cerkvijo. Stopil je tja in glej: zlat studenec je vrel iz tal, cela luža zlata se je svetila ko samo nebeško solnce. Brž je sklical vso sosesko, ki je začela s korci zajemati bleščeče zlato ter nositi v cerkev. In preden je solnce tretjič zašlo, so se svetili vsi oltarji kakor pravi nebeški troni. Ko so potem Dražgošani gledali, kako se do zadnjega angelčka vse lesketa, so se spomnili svoje revščine in se začeli meniti, kaj če bi vsak zajel en korec zlata še zase. Ko pa so prišli iz cerkve, je bil zlati studenec – že usahnil. Nič niso godrnjali, mežnar pa je dejal: “Bog že ve, kaj dela. Do zdaj smo bili zadovoljni in veseli, če bi bil studenec ostal, pa bi najbrž ne bil nobenemu en sam korec zlata dovolj in kdo ve, kaj bi še nastalo iz božje dobrote …

K stari romarski cerkvi, posvečeni sv. Luciji priprošnjici za svetlobo in vid, so se ljudje zatekali od blizu in daleč, z najrazličnejšimi prošnjami, največ pa za dober vid. O tem priča tudi Čudodelna podoba sv. Lucije iz Dražgoš, 1655, pod katero so naslikani moški in ženske, ki so v Dražgošah čudežno spregledali.

Kot se spominjajo domačini, so do druge svetovne vojne v Dražgoše prihajali ljudje iz raznih krajev, največ pa iz Krope, bohinjske in poljanske strani ter iz loške okolice. Najpomembnejši so bili štirje shodi na leto: prvi je bil na tretjo nedeljo po veliki noči, na katerega so prišli predvsem ljudje iz Poljanske doline. Drugi je bil v nedeljo po sv. Jakobu (po 25. juliju), na katerega so poromali ljudje iz Krope. Tedaj je bil v Dražgošah pri cerkvi tudi “smn”. Na stojnicah so prodajali lectova srca, dražgoške kruhke, bombone, preste … Tretji je bil na praznik Marijinega Imena (12. septembra). Tedaj je bil semenj Na pečeh. Na to romanje so prišli predvsem Bohinjci, ki so svojo živino že prignali s planin. In zadnje srečanje je bilo na god sv. Lucije (13. decembra).

Romarji so prišli v Dražgoše ponavadi v soboto zvečer. Med sabo so malo pokramljali v gostilnah, nato pa so prespali pri domačinih. Že vsak je vedel, h kateri družini bo šel. Zjutraj so šli k maši in se nato počasi vrnili proti domu.

Romanja

Gora jelovška,
tratica v sredini;
gledajo nanjo
griči sosedi;
cerkev na tratici,
v nji pa kraljuje
sveta Lucija,
sveta Lucija.

Cerkev je bela
k sebi nas vabi.
Kdor te je videl,
te ne pozabi.
Bodi pozdravljena,
naša patrona:
sveta Lucija,
sveta Lucija!

V soncu leskeče se
vsa pozlačena,
z gor se pa smeje ji
smreka zelena.
Notri pa milost
božjo razlija
sveta Lucija,
sveta Lucija.

Lep je naš rodni kraj,
nam domačija,
biser najlepši v nji
sveta Lucija.
Varuj nas, brani dom
vsem Dražgošanom,
sveta Lucija,
sveta Lucija.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Badjura, Rudolf: Sto izletov. Po Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem. Ljubljana, 1930, str. 144.