Oskar iz Brazilije

Sestre uršulinke so prišle v Škofjo Loko 12. oktobra 1782 po razpustitvi samostana klaris. Njihovo osnovno poslanstvo je bilo šolanje ženske mladine. Nemudoma so začele s prenovo samostana v šolske namene in organizirale zunanjo in notranjo dekliško šolo. V naslednjem stoletju so se uršulinske šole vse bolj razvijale in obiskovalo jih je vse več deklet. Zaradi širitve vzgojnega zavoda so leta 1890 kupile Loški grad in ga v letih 1891–1908 temeljito prenovile. Uršulinski šolski in vzgojni zavod v Škofji Loki je s tem postal eden najlepših in najmodernejših v vsej avstro-ogrski monarhiji.

Za dobro voljo deklet, ki so obiskovala uršulinske šole, je v prostem času skrbela papiga z imenom Oskar oziroma, kot se je sama imenovala, Koko, Koki, Kokica. Njena točna starost ni znana. V samostan so jo za veliko noč leta 1912 prinesli starši gojenke Mercedes Bacichi z Reke, ptica pa je prihajala iz Južne Amerike, natančneje Brazilije. V redovnih vrstah je preživela 45 let. Dekletom in redovnicam je bila v veliko zabavo zaradi svoje vedre narave, zgovornosti in nagajivosti. Bila je izjemno bistra, z bogatim besednim zakladom, govoriti je znala v različnih jezikih, pela je Marijine pesmi kot npr. Lepa si, lepa si, roža Marija, in če se je le dalo, kakšno ušpičila. Po intonaciji glasu je posnemala govorico in nato bruhnila v glasen smeh. Oboževala je glasbo, zelo rada pa je tudi telovadila. Izvajala je take akrobacije, da bi bilo nanjo ponosno vsako športno društvo. Pri tem se zlepa ni utrudila, le vroče ji je postalo. Tedaj se je okopala v posodici mrzle vode in že se je vpitje, petje in žvrgolenje skupaj z gimnastičnimi prvinami nadaljevalo. Skratka, ob njej ni bilo nikoli dolgčas.

Dvakrat je skupaj s sestrami morala tudi v pregnanstvo. Prvič se je to zgodilo med drugo svetovno vojno, ko so 22. aprila 1941 Loški grad in samostan zasegli Nemci. Zavetje je našla pri Ješetovih na Mestnem trgu in tam preživela vojna leta. Ker so bili pri hiši mladi navihani fantje, so jo med drugim naučili tudi številnih kletvic. Ko se je po vojni vrnila v samostan, so imele sestre precej dela, da so jo preklinjanja odvadile.

Po vrnitvi uršulink v Škofjo Loko se je v drugi polovici leta 1945 tudi papiga vrnila v samostan in tam spet skrbela za dobro voljo vse do 21. februarja 1956, ko je uršulinke nova povojna oblast razlastila. Tudi v teh težkih časih je znala poskrbeti za razvedrilo. "Pred zasegom premoženja so se v samostanu oglasili člani posebne komisije, ki je pregledala in popisala vse samostanske prostore. Člane komisije je na ogledu skupaj z nekaterimi sestrami uršulinkami spremljala tudi papiga. Držala se je resno in dostojanstveno, vsake toliko časa pa je pričela na ves glas vzklikati: Tito, Tito, Tito … Kljub vsemu pa tudi ta njena brezpogojna predanost povojni oblasti ni bila dovolj, da jim ne bi odvzeli nepremičnin," je pripoved zaključila sestra Lavrencija.

Tako je skupaj s celotno uršulinsko skupnostjo morala ponovno v izgnanstvo. To pot je našla zavetje pri Kalanovih na Cavernu pod Križno goro, na domu sestre Ljudmile. Pri hiši je bilo devet otrok brez mame in vsi so imeli papigo zelo radi. Orehov in drugih njenih priljubljenih slaščic ji ni manjkalo. Večji domači fantje so ji naredili vse mogoče lestvice in stojalca. Ob nedeljah so jo prihajali gledat in poslušat tudi okoliški otroci in starejši ljudje.

Preminila je 23. aprila 1957. Ko je zjutraj po zajtrku splezala na svoje stojalce, je nenadoma omahnila na tla in poginila. Otrokom je bilo tako hudo, da so vsi jokali. Z dovoljenjem sester uršulink so jo domači pokopali v bližnjem gozdu nedaleč od hiše.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Oskar iz Brazilije, objavljenem v Ločanki (št. 8, 8. september 2020, str. 8-9).