Osmi marec

Mednarodni dan žensk

Dan žena (prvotno dan delavnih žena) je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Pobuda za praznovanje je bila dana na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk v Københavnu leta 1910. Prvič, 19. marca 1911, so ga praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Na dan 8. marca pa praznujemo dan žena od leta 1917 naprej.

Ženske so se za svoje pravice začele zavzemati že v času meščanskih revolucionarnih prizadevanj ob koncu 18. stoletja. Prvo zahtevo po enakopravnosti med spoloma in volilno pravico za ženske je v Deklaraciji o ženskih pravicah zahtevala Francozinja Olympe de Gouges med francosko revolucijo (1791). Po revolucionarnem letu 1848 so postajala ženska gibanja vse glasnejša. Večje uspehe so imela v državah, kjer se je uspešno uveljavljala demokracija in z njo povezane svoboščine posameznika (ZDA, Francija, Velika Britanija). Ženska gibanja so si zaradi prepričanja, da ima vsak človek zaseben dostop do Boga, pot lažje utrla v deželah s protestantskimi verskimi nazori. Ženskam so v teh državah med prvimi podelili volilno pravico (Nova Zelandija, 1893; Finska, 1906; Norveška, 1913), po prvi svetovni vojni so jim sledile še Sovjetska zveza leta 1917, Velika Britanija 1918, Nemčija, Avstrija, Poljska in Češka 1919, ZDA in Madžarska 1920 ter Turčija leta 1934. V drugih evropskih državah so ženske volilno pravico pridobile šele po drugi svetovni vojni, Švicarke, za volitve na zvezni ravni, šele leta 1971.

Na drugi strani sta ženskam pot do enakopravnosti utirala tudi razvijajoča se liberalizem in socializem. V Veliki Britaniji je žensko gibanje s podporo liberalnih politikov doseglo, da so ženske od leta 1878 lahko razpolagale s svojimi prihodki, od leta 1882 pa tudi s premoženjem. Od leta 1870 so ženske lahko študirale na univerzah v Oxfordu in Cambridgeu. Tudi v Nemčiji so ženska gibanja dosegla uspeh na izobraževalnem področju. Po letu 1889 so ženske lahko opravile tečaje, ki so jih potrebovale za pripravo na obrtne in trgovske poklice, leta 1893 pa so uvedli tudi prve gimnazijske tečaje, ki so ženskam omogočili dostop do univerz.

Vodilno vlogo v ženskih gibanjih so imele pripadnice meščanskega srednjega sloja, ki so zahtevale poleg volilne pravice še enakopravnost v gospodarstvu in izobraževanju. Z razvojem industrije po koncu 19. stoletja se je začelo razvijati tudi proletarsko žensko gibanje, ki so ga največkrat vodile ženske meščanskega porekla. Zahtevale so izboljšanje delovnih pogojev za ženske, pravico do političnega soodločanja in enakopravnost med spoloma. Med meščanskim in delavskim krilom je prihajalo do nasprotij, ki so bila značilna do 20. let 20. stoletja. V socialističnih združenjih so ženske dajale prednost osvoboditvi proletariata pred svojo osebno svobodo, saj naj bi predstavljala revolucija glavni pogoj za neodvisnost od moških.

Od zmernega ženskega gibanja se je leta 1899 v Nemčiji odcepilo Združenje naprednih žensk, ki so zahtevale novo etiko med spoloma. Zahtevale so volilno pravico in pravico žensk za zaščito pred spočetjem ter kritizirale vpetost ženske v zakonski zvezi. Z državnim zakonom (1908) so se smele ženske vključevati v politične stranke. Na čelo ženskega socialističnega gibanja je prišla feministka in socialistka Clara Zetkin, ki je od leta 1895 izdajala častnik Enakost. Trdila je: “Le v socialistični družbi bodo prišle ženske kot delavke do popolnega posedovanja svojih pravic.” Na drugi mednarodni konferenci socialističnih žensk 27. avgusta leta 1910 v Københavnu sta skupaj s Käte Duncker dali pobudo za mednarodni dan žensk. Prvič so ga praznovali 19. marca 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in Danski. V Rusiji je pisateljica Aleksandra Kolontaj v članku Družbena podlaga ženskega vprašanja predstavila svoja izhodišča (1908) in jih kot komisarka za javno skrbstvo in voditeljica ženskega sekretariata uresničila po oktobrski revoluciji leta 1917 v Rusiji. Uvedli so civilno zakonsko zvezo, uzakonila se je ločitev, leta 1920 so zakonsko dovolili splav, ženskam se je omogočilo uveljavljanje v poklicnem življenju.

Tudi na Slovenskem so se ženske zavzemale za narodno pripadnost, volilno pravico, možnost izobraževanja in enakost med spoloma. Te napredne ideje so slovenske intelektualke objavljale v prvem slovenskem ženskem listu Slovenka, ki je od leta 1897 izhajal v Trstu. V njem sta objavljali tudi Zofka Kveder in Elvira Dolinar, ki je v svojih člankih odpirala teme o moderni ženi, emancipaciji, izobraževanju, materinskih pravicah idr. V Ljubljani so učiteljice 1898. ustanovile Društvo slovenskih učiteljic. Prva predsednica je bila Agneza Zupan. Zahtevale so enako plačilo, kot so ga prejemali učitelji, in ukinitev celibata, leta 1902 pa se je pridružila še zahteva po volilni pravici. Na pobudo Josipine Vidmar, šivilje, trgovke in podjetnice v Ljubljani, je bilo leta 1901 v Ljubljani ustanovljeno Splošno žensko društvo, katerega predsednica je bila Franja Tavčar, tajnica pa Minka Govekar. Društvo s 56 Slovenkami se je udeležilo Vseslovanskega ženskega shoda v Pragi (1907), prizadevalo pa si je za izobraževanje žensk, prirejanje strokovnih tečajev, seznanjanje z žensko kulturo … Slovenke so se udeležile tudi Mednarodne konference in manifestnega pohoda na Dunaj, kjer so zahtevale volilno pravico za ženske (1911). 9. maja 1924 je bila ustanovljena Zveza delavskih žensk in deklet, ki so jo organizirale socialistke in je imela izrazito razredni značaj. Zavzemala se je za delavske pravice, socialno zaščito žensk in mladine, ustanavljanje vajeniških domov, otroških varstvenih ustanov in splošno izboljšanje gospodarskih razmer. Po letu 1945 je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Z ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije je imela vsaka ženska pravico do ekonomske neodvisnosti, svobodno je lahko odločala o rojstvu otrok, tri leta pozneje je bila uzakonjena še pravica do umetne prekinitve nosečnosti. Praznovanje dneva žena je uradno postalo praznik.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura in viri:
Kronika 20. stoletja. 1900–1909. Založba Mladinska knjiga, 1998.
Kronika 20. stoletja. 1910–1919. Založba Mladinska knjiga, 1999.
Rast, biografski prispevki, 3–4/1995.
http://www.ds-rs.si/?q=en/print/92
https://sl.wikipedia.org/wiki/Dan_%C5%BEena