Partizansko taborišče Franceta Miheliča

Pred nekaj dnevi smo kustosi Loškega muzeja Škofja Loka dokumentirali sliko Franceta Miheliča Partizansko taborišče, ki jo je umetnik izdelal v tehniki oljnega slikarstva na lesonit leta 1949 in je v zasebni lasti.

Spomladi 1945 se je slikar iz roških gozdov vrnil v Ljubljano, sprejel službo v uredništvu Slovenskega poročevalca in kot ilustrator nadaljeval svoje delo. Čeprav se je vsebinsko in formalno vse bolj oddaljeval od izrazne dokumentarnosti, ki je njegov likovni način označevala v obdobju druge svetovne vojne, se je prvih pet let po njej občasno še vračal k motivom iz svoje partizanske delavnice. Te je vsebinsko bogatil, dodeloval in izpopolnjeval v realističnem stilu, ki ga je gojil vojno. Spet se je začel ukvarjati s slikarstvom in njegovimi bogatimi možnostmi barvnega ter tonskega izražanja. Vsebinsko je obnavljal vojne spomine, jih čistil in bogatil v številnih študijah, te pa prelival v trdnejše, bolj monumentalne in občutno manj žanrske kompozicije. Po besedah umetnostne zgodovinarke Špelce Čopič je Mihelič v prvih povojnih letih naslikal nekatera dela, ki obravnavajo partizansko življenje, kolone, taborne ognje, uničene vasi in požare, te podobe pa so šle mimo vseh dnevnih gesel, kajti slikar je vanje položil zametek partizanske legende.

Iz Miheličevega slikarskega obdobja med letoma 1945 in 1950 izstopa slika Partizansko taborišče, ki se oddaljuje od socrealističnega načina upodabljanja vojne motivike. Slika je brez kakršnekoli akcije, tudi brez propagandnega optimizma, tako značilnega za povojno likovno umetnost. Izpolnjena je z utišanimi, melanholičnimi figurami, ujetimi v bliskavo svetlobo taboriščnega ognja, ki nas priteguje z ubrano, molovsko paleto. Kmalu po njenem nastanku je France Mihelič kot štipendist zvezne vlade odpotoval v Pariz na študijsko izpopolnjevanje.

Pripravil: Boštjan Soklič