Peča

Peča je naglavna ruta, urezana kvadratno, redkeje pravokotno ali trikotno. Na glavo se polaga, guba ali zavezuje tako, da bolj ali manj pokriva lase in vrat, obraz pa pušča odkrit. Sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo v številnih kulturah.

Foto 1 (a-g): Peče so si ženske na Kranjskem zavezovale na najrazličnejše načine, 1837/38. V: Ivan Stopar: Kranjske noše – Goldensteinove upodobitve, 1993.

Na Slovenskem se peča v pisnih virih prvič omenja leta 1334: “Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala.” Vse do konca 15. stoletja so jo nosile ženske vseh družbenih skupin, od fevdalk, meščank do kmetic.

 

Foto 2: Detajl kopije freske Svete nedelje v Crngrobu (original 1455/60). Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Janez Pelko

Dekle je razoglavo, lase ima spletene v kite in domnevno ovite okoli glave; ženi sta pokriti z laneno ruto, pečo. Ena jo ima zloženo na vrhu temena in se ji spušča preko zatilja na hrbet, druga pa jo ima zavito okoli glave v obliki turbana.

V 16. stoletju so fevdalke in meščanke začele pečo nadomeščati z drugimi pokrivali – avbami, klobuki, zavijačami in kapami, a je še niso popolnoma opustile vse do konca 18. stoletja. V prvi polovici 19. stoletja so se s pečo pokrivale le še kmetice, ki so jo ponekod kot pražnje/svečano pokrivalo obdržale do srede 20. stoletja.

Peča je bila v starejših obdobjih predvsem pokrivalo poročenih žena, vendar je v 19. stoletju to označevalno vlogo zakonskega stanu polagoma izgubljala.

 

Foto 3: Detajl oltarne slike sv. Lucije iz Dražgoš, delavnica Jamškov iz Škofje Loke, 1655. Hrani Loški muzej Škofja Loka.

Upodobljeni so prosilci za vid, ki so meščanskega, plemiškega in kmečkega rodu. Ena od prosilk je pokrita s klobukom, drugi dve pa s pečo.

Foto 4: Kmečka noša v okolici Škofje Loke, 1837/38. V: Ivan Stopar: Kranjske noše – Goldensteinove upodobitve, 1993.

Ločanka ima v tri vogale zganjeno pečo, zavezano okrog čela tako, da je vezen vogal prosto visel čez tilnik, ostala dva vogala pa je potegnila križem pod viseč vogal in ju zavezala vrhu glave v pentljo. V zimskem času so jih Ločanke zavezovale okoli brade; vrh glave je bil vozel z navzdol visečima koncema.

Foto 5: Staroločanka v nekdanji zimski noši. V: Franc Pokorn: Loka. Dom in svet, 1894.

Do današnjih dni se je peča ohranila kot sestavni del ženske narodne noše, ki se je kot narodni kostum razvila v času pomladi narodov, čitalniškega in taborskega gibanja v drugi polovici 19. stoletja. Po drugi svetovni vojni se narodna noša ohranja kot del kulturne dediščine. Srečamo jo na turističnih in cerkvenih manifestacijah ter pri folklornih skupinah.

Foto 6: V narodno nošo oblečeni sestri Mina s pečo in Tona Logonder z avbo na glavi. Pevno pri Škofji Loki, 1907. Hrani Loški muzej Škofja Loka.

Foto 7: Franja Tavčar v črni noši s pečo, zavezano na petelinčka. Hrani ZAL – Enota v Škofji Loki.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja se je kot posebna oblika slavnostnega oblačenja razvila črna noša, ki so jo ljudje imenovali tudi meščanska, izjemoma ljubljanska noša. Eden od njenih najprepoznavnejših elementov je bila peča, zavezana na petelinčka, ki se je v sedemdesetih letih 19. stoletja razvila iz zgodnejše vezave na pentljo.

Iz katerega materiala so bile izdelane peče in kako so bile krašene?

Naglavne rute, peče, so bile izdelane iz lanenega platna. V 16. stoletju so imele ženske iz višjih družbenih plasti (fevdalke in meščanke) poleg platnenih, ki so bile lahko krašene s črno svileno vezenino ali vtkanim zlatom, tudi peče, narejene iz svile, žameta in bombaža. V 17. stoletju so se omenjenim materialom pridružili še damast, čipke in pletenine. Klekljane peče iz nemških, nizozemskih in “kranjskih” čipk ter peče iz pajčolana pa so si lahko konec 17. in v 18. stoletju privoščile le fevdalke.

V kmečkem okolju so stoletja prevladovale neokrašene peče, narejene iz debelejšega ali tanjšega lanenega platna. Premožnejšim kmeticam so bile bombažne peče, ki so veljale za drage in prestižne, dosegljive šele konec 18. in v začetku 19. stoletja. Deležne pa so bile kritik iz vrst družbene elite in cerkvenih krogov, ki so uporabo bombažnih tkanin pri kmečki obleki ocenjevali kot gizdavost in neupravičen luksuz. S tem so nasprotovali odpravljanju dotedanjih oblačilnih ločnic med višjimi in nižjimi družbenimi skupinami. Z razvojem bombažne industrije so cene bombažnih tkanin močno padle in od tridesetih let 19. stoletja naprej postale dostopnejše tudi manj premožnejšim kmeticam. Finejše vrste bombažnega blaga pa so v kmečkem okolju v večji meri začeli uporabljati po letu 1850.

Krašenje kmečkih peč z belo vezenino se je splošneje uveljavilo v prvi polovici 19. stoletja. Izdelovale so jih obrtno izobražene in samouške vezilje, ki so jih vezle po naročilu ali za prodajo. Najbogateje je bil vezen vidnejši del peče – vogal, ki je padal na zatilje in hrbet. Vezenina je sestavljena iz dveh kompozicijskih prvin: kotne obrobe in “rože” (šopka). Za “gorenjski vzorec” je značilna velika “roža” v vazi ali “roža”, speta s pentljo.

V tem času so peče začeli obrobljati s t. i. pečnimi metrskimi čipkami, ki so bile po vsej verjetnosti delo domačih klekljaric iz Idrije, v osemdesetih letih 19. stoletja pa tudi loških klekljaric. Številne peče so čipkaste obrobe dobile šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so se pojavile strojno izdelane metrske čipke, ki so bile cenejše od klekljanih.

Industrijsko izdelane peče iz belega muslina in zlasti iz belega tila so se uveljavile v sedemdesetih letih 19. stoletja. Praviloma so bile peče iz tila vezene strojno. Z njimi se je dokončno razvila oblika vezave, imenovana “na petelina”.

Peče so bile v drugi polovici 19. stoletja uporabljene še za druge namene. Starejše kmetice so pečo hranile za smrt, saj je bilo s tem v zvezi nekdaj zelo razširjeno verovanje, da se bo nosilka z njo ogrnila na sodni dan, ko bo vstala iz groba. S pečo so tudi pogrnili mizo, kadar je prišel duhovnik oskrbet umirajočega, z njo so včasih pokrili mrliča na mrliškem odru.