Peter Adamič

Slikovitost in dinamika

V Loškem muzeju hranimo nekaj del akademskega slikarja Petra Adamiča (1929–1990), ki je v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju bival v Zmincu pri Škofji Loki, kjer je tudi umrl. Rodil se je v Valični vasi na Dolenjskem. Začetki njegovega ustvarjanja segajo v zgodnja najstniška leta. Leta 1948 se je po končani srednji šoli vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Njegovi profesorji so bili Marij Pregelj, Peter Loboda, Slavko Pengov in Maksim Sedej, kasneje pa France Mihelič, pri katerem je leta 1955 tudi diplomiral. Kot lovec in ribič je bil povezan z naravo, dejaven je bil tudi kot fotograf, objavljal je v glasilih Lovec in Ribič. Sodeloval je na samostojnih in tudi na več skupinskih razstavah in kolonijah (Groharjeva in Dolenjska slikarska kolonija, Kranjska Gora, Bihać, Metlika, Ptuj, Ravne, Dolenjske Toplice. Rad je potoval, o čemer pričajo mnoga dela z motivi iz Afrike, Amerike in različnih evropskih držav.

Peter Adamič je brez dvoma eden pomembnejših slovenskih slikarjev – krajinarjev iz obdobja 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Poleg slikanja je kiparil, rezbaril, izdeloval gvaše in veliko risal. Na začetku svoje umetniške poti se je intenzivno ukvarjal z grafiko, v kasnejših, slikarsko suverenih letih pa je upodabljal predvsem akvarele in podobe v tehniki oljnega slikarstva na platno. Za Adamičevo slikarstvo so značilni razpotegnjeni lirični motivi iz narave, prizori gora, ljudskega stavbarstva, gričevnat svet in področja ob bregovih različnih voda, potočkov, rečic in mlak.

Njegova dela so po večini vezana na (gorsko) krajinsko tematiko Bohinja in Poljanske doline, ki sta slikarjeva trajna inspiracija. Prav to “gorenjsko” obdobje pa ga je v karieri najbolj vsebinsko in stilno zaznamovalo. V alpsko slikoviti bohinjski svet je redno zahajal, praviloma je v ozadju izbrane bohinjske motivike očak Triglav – simbol nacionalne identitete, pokrit s sneženim plaščem ali oblit z žarki zahajajočega sonca.

Adamič je ustvarjanje v naravnem ambientu občutil adrenalinsko, kot izziv: osvobojen ateljejskih sten je dramatične menjave pojavnosti v kontekstu ne samo gorenjske, temveč tudi dolenjske krajine in Prekmurja podajal direktno in intenzivno. Krajino kot tako je doživljal neposredno, kar se izdatno odraža tudi v njegovem načinu upodabljanja – slikarske poteze (tako na platnu kot papirju) so izvedbeno temperamentne, lahkotne in tekoče, a premišljene; če nas ponekod spomnijo na način Franceta Pavlovca, si to povezavo lahko zlahka razložimo s podobnim glediščem na slikarsko problematiko ali pa kot poklon pomembnemu in spoštovanemu predhodniku. Na Pavlovca ga veže celo vrsta skoraj identičnih motivov.

Adamič je veliko risal, predvsem s tušem in svinčnikom (portrete in skice), zavidljivo kvaliteto pa je dosegel v akvarelni tehniki. Čeprav velja za slikarja, ki se je v naravi prvenstveno preizkušal s čopičem, stojalom, mapo ali zgolj s skicirko, so mu bila pri srcu tudi tihožitja, narejena v ateljeju (lovska, ribiška, šopki rož in gobe). Adamič nikoli ni zapadel v dekorativno všečnost in kič. Njegov pejsaž je kompleksnejši od običajnih krajinskih podob, njegove slikarske vsebine so bivanjske, osebno izpovedne, razpoloženjske; zaznamuje jih iskrenost, ki odraža umetnikovo težnjo po podajanju predstavnosti kot harmonične enote kontrastnih elementov, ki jih je s pravo mero okusa ustrezno izbiral, združeval in prilagajal svojemu konceptu. Znal je poustvariti atmosfersko vrvenje, ki ga je v toku dela razvijal ter mu dodajal dramatične akcente. Za razliko od mnogih slovenskih slikarjev, usmerjenih v realizem, se Adamič ni pretirano obremenjeval z nadrobnostmi. Z dinamično igro likovnih elementov in barvnih nanosov ter odločnimi, a pretehtanimi in odmerjenimi potezami je svoj slikarski milje doživljal kot skrivnostno, spreminjajočo se strukturo, kot energijo nemirnih in ponavljajočih se potez, ki asociirajo na turbulence v naravi. Občasno se je prepuščal tudi strukturalnemu stilu na meji med abstraktnostjo in realizmom. V takih primerih je z rafinirano likovno govorico gledalca popeljal v na videz skoraj abstraktni svet, vsebinsko in kompozicijsko dorečen in izkristaliziran do stopnje, na kateri “opaznost” neopazno prehaja v nedefiniran prostor – vsemirje. Adamičeva slikarska govorica je barvno privlačna, a še vedno subtilna. Njegovo raziskovanje barvnih odnosov, povezanih ali razdruženih v raztapljajoče se strukture, kaže posebno kvaliteto, zaradi katere lahko umestimo umetnika med vodilne slovenske slikarje – krajinarje v drugi polovici prejšnjega stoletja.

Pripravil: Boštjan Soklič