Pogreb Franje Tavčar

“Spokojno je ležalo Visoko v senci gozdnatih hribov.

Spokojna se mu je bližala njegova gospodarica v spremstvu svojih častilcev.”

Jutro, št. 15, let. 19, 11. 4. 1938, str. 2

Življenje 'Visoške' gospe

Franja Tavčar se je rodila 1868. leta v bogati meščanski družini v Ljubljani. Odraščala je v narodno zavednem okolju ljubljanske družbe v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1887 se je poročila s pisateljem dr. Ivanom Tavčarjem. Kmalu po poroki sta kupila hišo na Bregu v Ljubljani. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: Ivan, Franc Boris Jožef, Josipina Bogomila - Pipa, Ante in Igor. Leta 1893 sta Ivan in Franja kupila posest na Visokem, ki sta ga preuredila v dvorec in v njem sprejemala pomembne politične goste in kulturnike.[1]

Franja se je v javno življenje na prehodu iz 19. v 20. stoletje zapisala kot vplivna narodna dama, predana društvena delavka, humanitarka, borka za ženske pravice, mecenka mladih umetnikov in ne nazadnje 'Visoška' gospa.[2] Po smrti Ivana Tavčarja je ostala aktivna v javnem življenju. Umrla je leta 1938 in pokopana je v družinski grobnici na Visokem v Poljanski dolini.

Noč smrti

Dva meseca po praznovanju svoje 70-letnice leta 1938 je Franja podlegla sladkorni bolezni za katero je zbolela že pred časom. Teden dni pred smrtjo se ji je stanje poslabšalo, zato se je po nasvetu zdravnika obrnila na zdravljenje v ljubljanski sanatorij Leonišče[3]. Po nekajdnevnem boljšem počutju se ji je stanje ponovno poslabšalo in zdravniki so jo poslali domov. Umrla je ponoči 8. aprila na svojem domu na Bregu. Tisti večer so se od nje prišli posloviti hči Josipina, sinovi Ivan, Ante in Igor, sin Franc pa je prihitel iz Cetinja. Tekom noči je tudi med prebivalstvom Ljubljane završala vest o smrti Franje.

Pisatelj Pavel Karlin (1899–1965) se je v enem od svojih objavljenih zapisov spomnil obiska pri njej: “Pred dobrimi tremi meseci sem ji z gospo Sičevo nesel prvo številko novega 'Zvončka'. Sprejela naju je – preljubeznivo kakor vselej vsakogar – v svoji delovni sobi.

V violetni baržunasti domači halji je sedela za pisalno mizo ob telefonu, po katerem se je visoka gospa, ki zadnja leta zaradi bolnih nog ni mogla – kakor prej vedno – povsod osebno 'zraven biti', ves dan vezala s svetom, intervenirala, svetovala, sklicevala in vabila.”[4]

FOTO: Osmrtnica Franje Tavčar, Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, št. 83, let. 19, 9. 4. 1938, str. 7.

Žalne slovesnosti

Pogreb Franje na Visokem je bil 10. aprila, do pogreba pa je ležala na mrtvaškem odru v svoji delovni sobi v drugem nadstropju hiše na Bregu.[5] Vencev in cvetja žalujočih se je po nekaj urah v vežo nabralo že toliko, da so si kropilci s težavo utirali pot do drugega nadstropja. Položeni so bili na stopniščih tako v spodnje kakor v zgornje nadstropje.[6] 

Časopis Jutro je poročal, da so se ji prišli pokloniti pripadniki vseh slojev in stanov, dostojanstveniki, narodne dame, delavci in betežne starke. Prišli so iz Ljubljane, Beograda, Zagreba, Poljanske doline in drugih krajev. Rodbina je prejemala sožalja od blizu in daleč, med njimi tudi sožalno brzojavko od ministra za notranje zadeve dr. Antona Korošca.

Žalno slovesnost so pričeli štirje duhovniki, stolni župnik in kanonik dr. Klinar, ki je na pragu hiše blagoslovil krsto Franje. Temu pa je sledil Akademski pevski zbor, ki je pod vodstvom dirigenta Marolta zapel pesem 'Človek glej'.

FOTO: Franja Tavčar na parah v hiši na Bregu, Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, št. 84, let. 19, 10. 4. 1938, str. 3.

Njenega življenja in dela so se v govorih spominjale Leposava Petković (predsednica Jugoslovanske ženske zveze), Minka Govekar (predsednica ljubljanske sekcije Jugoslovanske ženske zveze) in Ljubica Peršič (zastopnica glavnega odbora Kola jugoslovanskih sester). Nato je slovesnost krenila po ljubljanskih ulicah, ob katerih se je nabralo že toliko ljudi, da je policija s težavo vzdrževala red in mir.[7]

FOTO: Leposava Petković, predsednica Jugoslovanske ženske zveze. V: Ilustrirani Slovenec, številka 51, letnik 2, 19. december 1926, str. 426.

FOTO: Minka Govekar, prevajalka, aktivistka, publicistka in tesna sodelavka Franje Tavčar. V: Ilustrirani Slovenec, številka 51, letnik 2, 19. december 1926, str. 426.

Vrsta ljudi je že med poslovilnimi govori na Bregu segla vse do Kongresnega trga. Po blagoslovitvi in govorih pa so se pogrebci s krsto začeli v dolgi koloni pomikati po ulicah vse do Pivovarne Union, kjer so krsto naložili v pogrebni avto, ki jo je odpeljal proti Škofji Loki.

Pogrebno procesijo po ljubljanskih ulicah je fotografirala Justina Dobrajc, ki je po ločitvi od moža fotografa Karola Holynskega leta 1938 prevzela fotografski atelje na Dunajski cesti v Ljubljani. Na zadnji strani fotografij žalnega sprevoda je štampiljka Foto Justi.

FOTO: Rekonstrukcija pogrebnega sprevoda, ki se je začel na Bregu v Ljubljani, nato krenil čez Novi trg, Gosposko ulico, čez Kongresni trg, Šeleburgovo ulico (danes Slovenska cesta), Aleksandrovo ulico (danes Cankarjeva cesta), Bleiweisovo ulico vse do Pivovarne Union na Celovški cesti.

Ciril M. Koch, Najnovejši načrt mesta Ljubljane z okolico in delom Gorenjske po uradnih podatkih v 6 barvnem tisku s seznamom cest in ulic, javnih poslopij, uradov itd., 1924, Tisk in založba litografičnega zavoda Čemažar in drug, Ljubljana.

FOTO: Pogrebni sprevod Franje Tavčar po ljubljanskih ulicah, 1938. Foto Justi. Zasebna last.

FOTO: Pogrebni sprevod Franje Tavčar po ljubljanskih ulicah, 1938. Foto Justi. Zasebna last.

Slovo od Franje v Škofji Loki

Žalna procesija avtomobilov s krsto Franje Tavčar se je ustavila tik pred mestom, kjer jih je sprejelo članstvo loškega Sokolskega društva in šolska mladina.[8] Krsta s sprevodom se je ustavila pri Šifrerjevi trgovini, kjer je vojaška godba zaigrala žalno koračnico. Na čelu sprevoda je bila godba, sledil ji je oficirski zbor, nato sokolski praporščaki iz Škofje Loke, Stražišča, Radovljice in Jesenic, tem je sledila skupina Sokolov v častnih krojih in v civilu, pa učenci dekliške in meščanske šole z učiteljstvom, nazadnje pa še Ločanke članice društva Kola jugoslovanskih sester.[9] Slednje so bile tudi organizatorke pogrebnega sprevoda skozi Škofjo Loko. Tako sestavljen pogrebni sprevod se je od Šifrerjeve trgovine pomaknil proti mestu skozi Kapucinsko predmestje in Nunsko ulico do Mestnega trga. Tam se je nabrala množica ljudi, s hiš so visele žalne zastave in ob igranju žalostink vojaške godbe so zvonili cerkveni zvonovi.[10] Sprevod je šel preko Mestnega trga proti Poljanskim vratom. Pri poslopju sodišča so meščani naredili 'špalir' in sprevod pospremili do odhoda proti Visokem v Poljanski dolini.

FOTO: Rekonstrukcija pogrebnega sprevoda s krsto Franje Tavčar.

Šolski list, Državna deška narodna šola “Viteškega Kralja Aleksandra I. Ujedinjitelja”, 1934, spletni vir: https://www.sistory.si/11686/24326 (pridobljeno 7. 3. 2024)

Zadnjič na Visokem

Ob prihodu do mosta čez Poljansko Soro se je sprevod ustavil, nato so člani Sokolskega društva dvignili krsto in jo nesli v Visoški dvorec.[11] V veži dvorca sta loška in poljanska duhovščina opravili žalne molitve, nato pa so njeni štirje sinovi skupaj s pripadniki Sokolov dvignili krsto in jo čez drevored odnesli h grobnici, kjer so potekale še zadnje žalne slovesnosti: “Vse od mosta do grobnice je stala dolga vrsta nosilcev prekrasnih vencev v špalirju. Pred grobnico so se še enkrat zgrnili prapori v pozdrav, nato so pa položili krsto v grobnico in jo zasuli s cvetjem. H grobnici je pristopila ga. Minka Kreftova in se v imenu slovenskega ženstva poslovila od pokojnice, nato pa v imenu saveza SKJ starosta ljubljanskega Sokola br. Kajzelj. Sokolski prapori so se sklonili v poslednji pozdrav. Naposled se je še v imenu Akademskega pevskega zbora poslovil akademik Trampuš, zbor pa je zapel 'Srce je žalostno…'”.[12]

FOTO: Most čez Poljansko Soro pri Dvorcu Visoko, detajl razglednice, konec 19.–začetek 20. stoletja. Zasebna last.

FOTO: Družinska grobnica Tavčarjeve družine na Visokem, kamor so leta 1938 položili Franjo. V: Jutro, ponedeljska izdaja, št. 15, let. 19, 11. april 1938, str. 1.

 

 

[1] Za več o mladosti in življenju Franje Tavčar glej: https://www.loski-muzej.si/novice/franja-tavcar-gospa-z-visokega/

[2] Za več o društvenem delovanju Franje Tavčar glej: https://www.loski-muzej.si/predavanja/biljana-ristic-franja-tavcar-osebno/

[3][3] Leonišče je bila bolnišnica, katere začetki segajo v leto 1893. Tega leta je sestra usmiljenka Leopoldina Hoppe kupila travnik v Vodmatu v Ljubljani na škofijskem posestvu. Istega leta je red Krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega začel graditi prvo zasebno zdravstveno ustanovo. Naslednje leto je bila bolnišnica odprta. Sprva je bila namenjena zdravljenju usmiljenih sester in duhovnikov, kmalu pa so začeli sprejemati tudi laične bolnike. Bolnišnica je bila na predlog ljubljanskega knezoškofa Jakoba Missie poimenovana po takratnem papežu Leonu XIII. – Leoninum. (Dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. Alenka Radšel Medvešček, Leopoldina Hoppe (1868–1918) – 50 let predstojnica usmiljenk v ljubljanski bolnišnici, ISIS, Glasilo zdravniške zbornice Slovenije, št. 7, julij 2017, str. 68).

[4] Pavel Karlin, Visoška gospa se bo odpočila, 10. 4. 1938, Žena in dom, št. 5, let. 9, maj 1938, str. 178.

[5] B. n. a., Franja Tavčarjeva, Jutro, Dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, št. 83, let. 19, 9. april 1938, str. 3.

[6] B. n. a., Gospa Franja na mrtvaškem odru, Jutro, Dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, št. 84, let. 19, 10. 4. 1938, str. 3.

[7] B. n. a., Desettisoči pogrebcev pri slovesu Franje Tavčarjeve, Jutro: ponedeljska izdaja, št. 15, let. 19, 11. april 1938, str. 1.

[8] Prav tam, str. 2.

[9] B. n. a., Slovo Škofje Loke od visoške gospe, Slovenski narod, št. 82, let. 71, 12. april 1938, str. 2.

[10] Prav tam, str. 2.

[11] B. n. a., Veličastna zadnja pot visoške gospe, Slovenski narod, št. 81, let. 71, 11. april 1938, str. 2.

[12] Prav tam, str. 2.