Pol stoletja od velike razstave naivne umetnosti v Trebnjem

V mesecu decembru je minilo pol stoletja od ene najpomembnejših razstav samorastniške oz. naivne umetnosti na področju bivše države, ki je dokončno afirmirala slovenske umetnike, delujoče na tem specifičnem polju likovne ustvarjalnosti. Razstava se je zgodila v tako rekoč novi Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje, ustanovljeni dobro leto prej. S svojimi deli so se takrat poleg vodilnih hrvaških in srbskih imen predstavili tudi slovenski naivci, ki po kvaliteti in izvirnosti niso zaostajali za vodilnimi hrvaškimi umetniki po svetu poznane legendarne, tako imenovane hlebinske šole naivnega slikarstva. Slovensko naivo so zastopali Jože Horvat – Jaki, Boris Lavrič, Wiktor Magyar, Polde Mihelič, Greta Pečnik, Anton Repnik, Viktor Pevcin, Anton Plemelj ter dva žirovska ustvarjalca – Jože Peternelj – Mausar in Konrad Peternelj. Slednja sta tudi najbolj izrazita predstavnika žirovskih likovnih samorastnikov. Oba sta se večkrat predstavila tudi v Galeriji na gradu in Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki. Slovenski umetnostni zgodovinar Zoran Kržišnik, glavni pobudnik za ustanovitev Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem in takratni direktor Moderne galerije v Ljubljani, je v tekstu za katalog k razstavi pred 50. leti o slovenskih avtorjih napisal tole:

Slovenski samorastniki, avtodidakti, umetniki, ki so zrasli iz svoje notranje moči, so razpršeni in ustvarjalo vsak zase, iz raznolike tradicije gorskih, ravninskih in obmorskih predelov, majhne, pa tudi raznolike Slovenije. Odkar so organizirano stopili pred občinstvo, doživljajo doma priznanje za priznanjem. Rojakom govore naravnost iz srca in ne potrebujejo nobenega komentarja. Zakaj samorastniki so v prvi vrsti umetniki čutov: tisto, kar človek zazna; kar dojame in kakor dojame; tisto, o čemer sanja – brez premišljevanja, razčlenjevanja, kakršnega koli racionaliziranja – skušajo izraziti kolikor dobro mogoče na steklu in platnu in papirju, v kovini in lesu. Pravimo jim 'naivni' umetniki – toda bolj v smislu, kot so 'naivni' pesniki – sledilci Goetheja kakor pa, da bi verjeli v nepoučenost ali nerazgledanost samorastnikov.

Galerija v Trebnjem, ki je s svojimi aktivnostmi dala zagon mnogim ustvarjalcem, je bila formirana leta 1971 z nalogami varovanja, hranjenja, dokumentiranja, proučevanja naivne umetnosti in komuniciranja z javnostmi. Sprva je imela svoje prostore v nekdanji šoli, kmalu pa se je preselila v prostore župnišča, kjer je delovala vse do leta 2004. Danes se nahaja v starem trebanjskem jedru na Golievem trgu 1.

Če hočemo doumeti in razumeti poslanstvo Galerije likovnih samorastnikov Trebnje in njej sorodnih ustanov (v današnjem času jih je še vedno največ na ozemlje Hrvaške, kjer je tradicija tovrstne umetnosti še močno živa) se moramo seznaniti s temeljnimi pojmi, ki zadevajo to likovno zvrst. Naivna umetnost je ime za likovna dela samoukih umetnikov in je posebna smer umetnosti 20. stoletju. Nastala je kot reakcija na akademsko umetnost, kaže pa se kot iskanje navdiha v primitivni oz. izvorni umetnosti. Za dela naive je značilno, da umetnik k slikanju ali kiparjenju pristopi s poenostavljanjem, veliko je drobnih detajlov, v ospredju je pripovednost. Med tehnikami prevladuje slikanje na steklo, sledi pa mu tehnika olja in tempere na platno ali leseno podlago, včasih tudi na papir. Kiparjev je med samorastniki malo manj. Na območju bivše Jugoslavije in širše sta bila najbolj znana in uveljavljena umetnika naivnega slikarstva Ivan Generalić in Zlatko Kolarek, oba predstavnika hlebinske skupine, poimenovane po mestecu Hlebine blizu Koprivnice na Hrvaškem. Predstavniki hlebinske, pa tudi žirovske samorastniške ustvarjalnosti so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja utrli pot blagovni znamki naivne umetnosti, ki je na Hrvaškem zaščitena kot nematerialna kulturna dediščina, pri nas pa žal še ni. Upajmo, da se bo to v prihodnosti zgodilo; pri tem pa mislim predvsem na bogato dediščino žirovskih likovnih samorastnikov, na katero radi pozabljamo.

Pripravil: Boštjan Soklič