Potočnikovi panoramski sliki Škofje Loke v Loškem muzeju

V stalni zbirki Loškega muzeja hranimo dve panoramski slikarski deli v baročnem slogu, ki ju je naslikal gorenjski slikar Janez Potočnik. Na slovenskem ozemlju je deloval v drugi polovici 18. in prvi četrtini 19. stoletja. Prvo njegovo delo, imenovano Škofja Loka z Lubnikom, 1809, (izvirni naslov v nemščini: Ansicht den Stadt Lack), predstavlja pogled na Loški grad in mestno jedro, medtem ko drugo delo, imenovano Škofja Loka in Stara Loka, izpostavlja ruralno življenje na obrobju mesta. Deli sta naslikani v tehniki tempere na papir, zanimivi pa sta predvsem zaradi svojega dokumentarnega značaja, saj nam odstirata pogled na mestno in obmestno veduto Škofje Loke, ki se je od nastanka podob do danes precej spremenila.

Sliko Škofja Loka z Lubnikom je je leta 1978 v varstvo Loškemu muzeju zaupal Narodni muzej Slovenije iz Ljubljane, kar je tudi razvidno iz napisa na hrbtni strani (Inv. št. N 15995, št. Reverza: 8/25 – 12), kjer je incialka N, ki pomeni, da je slika v lasti Narodnega muzeja. V Narodni muzej je slika prišla kot delo neznanega avtorja, napisano pa je bilo, da naj bi bila naslikana v tehniki akvarela. V muzej naj bi jo prinesel M. Cepuder v drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja. O lastniku, ki je Narodnemu muzeju izročil sliko, ne vemo nič. Poznamo samo inicialko imena in priimek. Po informacijah, ki jih je pridobil dr. Andrej Smrekar, umetnostni zgodovinar in kustos Narodne galerije iz Ljubljane, sta bili reprodukciji obeh Potočnikovih del (tisto iz Narodnega muzeja, ki se trenutno nahaja v zbirki Loškega muzeja kot tudi drugo, ki je v lasti Loškega muzeja) objavljeni že leta 1930 v časopisu Ilustrirani Slovenec. Dr. Smrekar trenutno pripravlja razstavo in katalog Janeza Potočnika.

Slika Škofja Loka z Lubnikom, 1809, ki nam kaže pogled iz Stare Loke proti Škofji Loki, je zanimiva predvsem zato, ker je na njej videti še staro starološko cerkev, eno najstarejših na Slovenskem. Novo cerkev je zgradil v drugi polovici 19. stoletja starološki župnik in dekan Franc Kramar. Tudi detajli nam marsikaj povedo o navadah takratnih Ločanov, predvsem o njihovi oblačilni kulturi (elegantni sprehajalec s cilindrom na glavi; kmet, ki nosi culo). Ko smo Potočnikovo podobo s pogledom na Škofjo Loko in hrib Lubnik vzeli iz okvirja, smo ugotovili, da na njeni hrbtni strani ni podatkov, spredaj pa je v desnem spodnjem kotu s slabo vidno datacijo napisano: 1809, Gezeichnet v. Johann Potoznhig, Lack. Tudi beseda Lack je bolj slutena, kot vidna, ker je zbledela. Mere papirnega nosilca so 27, 1 x 41 cm. Na hrbtnem zaščitnem kartonu je napisana inventarna številka N 15995, kar se ujema s podatki na reverzu iz Narodnega muzeja Slovenije. Po informaciji Andreja Smrekarja je v zapisu Ilustriranega Slovenca iz leta 1930 (VI, št. 50, str. 393 - 400) datacija obeh slik, pripisanih Potočniku leto 1839, ki je napačna. Slikar je umrl že leta 1834. Odkrili smo, da tudi podatek v stari inventarni knjigi Loškega muzeja ni bil pravilen in da je bila datacija napačna že od samega začetka.

Druga Potočnikova panoramska slika, Škofja Loka in Stara Loka, ki je v trajni lasti Loškega muzeja, je po etnografsko dokumentarni plati še bolj zanimiva, ker je na njej več vizualnih informacij o času in prostoru, v katerem je nastala. Na njej so upodobljena kmečka opravila, kot je oranje in nošnja pridelka, preprosta kmečka družina pri sprehodu, dva vaška pobalina pri kratkočasenju, ter lastna upodobitev slikarja pri delu v družbi gospoda s pol cilindom, naslikano v levem spodnjem kotu slike. Na zadnji strani je oznaka MD KDMP 94, ki pomeni sledeče: Muzejsko društvo knjiga dohodov muzejskih predmetov 94. To je bila stara vpisna knjiga (ali stara inventarna knjiga) za predmete, ki jih je za muzej pridobivalo Muzejsko društvo Škofja Loka, ki je začel uradno delovati 1939, torej v letu, ko je bila slika pridobljena.

Pridobili smo tudi nekaj podatkov o prvotnem lastniku slike Škofja Loka in Stara Loka, gospodu Stojanu Plantariču iz Škofje Loke. Plantarič je bil dokaj premožen in ugleden funkcionar na Občini Škofja Loka. Njegovi starši so imeli v lasti loško Mestno kavarno, po domače se ji je reklo Pr kofezidarju (sedanji prostori pekarne Orehek in Urarstva Plantarič), ki jo je po 2. sv. vojni oblast nacionalizirala. Stojana Platariča so leta 1943 v Velikih Laščah zajeli partizani, ko je bil tam na službenem sestanku in ga ustrelili. Pokopan je na mestnem pokopališču v Škofji Loki. Potočnikova slika, ki jo je daroval Loškemu muzeja, se nahaja v stalni zbirki muzeja.

Janez Potočnik (tudi Pototschnig, Potozhnig) je bil rojen 15. junija 1749 v Kropi. Težko je govoril in skoraj nič ni slišal. Pri kom in kje se je učil risati in slikati, ni znano. Domneva se, da se je izučil na dunajski akademiji ali da se je učil v dunajski gluhonemnici in kasneje šolal v Ljubljani pri Metzingerju. Število njegovih slik, zlasti cerkvenih, je veliko. Potočnik velja tudi za začetnika našega meščanskega portretizma. Kot cerkveni slikar (freske in oljne slike) je bil Potočnik naslednik ljubljanskih baročnih mojstrov, po katerih je posnemal kompozicije in kretnje. V zgodnjih delih se vidi ta zveza tudi v koloritu, ki kasneje preide v enostavnejši kolorit pod vplivom evropskega klasicističnega slikarstva. Ob Leyerju in Herrleinu je Potočnik glavni mojster na prehodu med barokom in klasicizmom pri nas. Poslikal je več cerkva na slovenskem, med drugimi tudi cerkev sv. Ane v Tunjicah pri Kamniku, cerkev sv. Ahaca nad Kališčem in druge. Delal je do visoke starosti.