Premene loškega pejsaža

Pejsažno slikarstvo je na Slovenskem, še posebej v drugi polovici 20. stoletja, doživljalo neštete spremembe na področju stilnih in izrazno-konceptualnih pristopov. Postalo je široko polje različnih umetniških razmišljanj in diskurzov, kar je dobro razvidno tudi iz slikarske produkcije, vezane na Škofjo Loko in okolico. V tem specifičnem okolju, pomembnem za nastanek slovenskega impresionizma, kjer ima krajinsko slikarstvo dolgo in bogato tradicijo, se je zgodil svojevrsten prelom. Doživljanje krajine je postalo ekspresivno in ponotranjeno, hkrati pa so se slikarji začeli odpirati takratnim modernim, novodobnim vplivom, ki so prihajali v naše kraje iz tujih centrov evropske in nasploh svetovne umetnosti. Umetnostne smeri, kot so npr. pop art, novi realizem in narativna figuralika, so spremenile poglede na krajinsko tematiko pri mnogih domačih likovnih ustvarjalcih; njihovo podajanje krajine je postalo po obliki ekspresivno, po vsebini pa narativno.

Izkušnja abstraktne umetnosti je, kar se tiče loških slikarjev, mogoče najbolj izrazito občutena v delih Hermana Gvardjančiča, nastalih v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja. Likovni kritik Aleksander Bassin je ob razstavi Pejsaž kot tematska preokupacija v mladem slovenskem slikarstvu v Galeriji na gradu junija 1973 o Gvardjančičevem slikarstvu zapisal sledeče:

Likovno očiščen do navidezne stopnje vsebinske nevtralnosti je Gvardjančičev pejsaž vendarle posledica koincidence med lastno, umišljeno tipiko in zunanjim svetom, med njegovimi pojmovnimi situacijami, kot so inertnost, zapuščenost, fiktivnost. Novoromantična, črno-bela, minimalna tonska stilizacija oziroma idealizacija je poskus popolne identifikacije s prirodo, te večne človeške želje.

Razpon med stripovskim figuralnim modelom in fotografskim posnetkom je bil odločilno pomenljiv tudi za slikarstvo Franceta Novinca. Slednji je v svoji ekspresionistični maniri obdržal fantastične elemente, navezujoče se na tipično hipijevsko obarvano romantiko, nemirno barvitost in čutno dražljivost, a jih je podajal na izrazito samosvoj, odločen in barvno moduliran način. Optični učinki so prevladali nad risbo kot temeljnim izrazilom, intenzivne barvne vrednosti pa so izstopile, dobesedno udarile iz ostrorobih ali zaobljenih oblik. Slikar si je dovolil v loško krajino vnesti obeležja modernega, hitrega utripa in nemira, to pa je bilo za tiste čase na področju slovenskega slikarstva revolucionarno dejanje.

Pripravil: Boštjan Soklič