Pri Kajbet

Trgovina z mešanim blagom J. A. Kumer v Zmincu

Pri Kajbet v Zmincu so imeli poleg gostilne, ki deluje še danes, tudi trgovino z mešanim blagom, ki sta jo vodila Janez in Antonija Kumer. Bila sta starša Meri Bozovičar, ki je svojo pripoved začela z besedami: “Men se zdi, da je bila naša trgovina strašen lepa!”

Antonija Petrnel, por. Kumer, se je za trgovko izučila pri Talarju v Škofji Loki. Njena želja je bila, da bi doma, v Zmincu, kjer je že bila gostilna, odprla svojo trgovino z mešanim blagom. “Okoli leta 1937 smo eno od gostilniških sob, 'ekstra sobo', preuredili v trgovino. Ker je bil prostor kmalu pretesen, so hiši prizidali nov prostor za trgovino in skladišče, 'magazin'. Pohištvo za trgovino je mami izdelal brat Jože Petrnelj, po domače Kržajovšk, z Grajske ceste v Škofji Loki. Ker je bila mama zelo verna, je nad vrata v skladišče obesila sliko Male Terezike, pod katero je vedno gorela lučka – duš'ca , ki je plavala na olju. Na pročelju hiše je visel velik napis: Trgovina z mešanim blagom J. A. Kumer,” se spominja Meri Bozovičar. Trgovina je bila odprta od ponedeljka do sobote od 8. do 12. in od 14. do 16. ure. V nedeljo je bila uradno zaprta, če pa je kdo prišel, so ga vseeno postregli.

“V trgovini smo prodajali vso 'špecarijo', ki smo jo nabavljali pri veletrgovcu Deisingerju v Loki. Olivno olje in petrolej ali smrdljivec smo hranili v globokih predalih, preoblečenih s pločevino. Na notranji strani sta imela prečko, na kateri so visele merice za 1/4, 1/2 in 1 liter tekočine. Zraven je visel še lijak, 'trahter' za nalivanje v steklenico, ki so jo stranke prinesle s seboj. Moko, otrobe in 'šrot' (krmo za živino) smo kupovali v Pepetovem mlinu pri puštalski brvi. Za živino smo prodajali še koruzo in preše (zmlete bučne peške). Ker so se v gostilni dnevno ustavljali furmani, so pri nas lahko kupili 'gajžle' ali biče,” še pove Bozovičarjeva.

“V trgovini smo imeli vse potrebno za izdelavo oblačil. Pri nas si dobil blago za moško obleko, 'kamgarn', svilo za podlogo in brezrokavnik, 'lajbč', posebno blago za žepe, 'kanafas', žimo za podlogo, gumbe, sukanec, škarje, šivanke, 'šnole' za telovnik in hlače idr. Imeli smo tudi blago za ženske obleke, moške srajce, 'ta lepe, ta bele za k maš'. Te so bile shranjene v kartonskih škatlah. Blago za predpasnike, 'kamrik', kot tudi drugo blago je mama nabavljala pri Talarju v Loki in pri Savniku, Adamiču in Pircu v Kranju ter Rotarju v Tržiču. Skalarjeva mama, mama slikarja Pavla Bozovičarja, je za trgovino šivala moške in ženske predpasnike, moške delovne kariraste srajce. Šivala je tudi spodnje hlače za ženske ter kratke in dolge spodnje hlače za moške. Poletne so bile narejene iz bombažnega platna, zimske pa iz 'barhanta', flanele. Imeli smo še rute, dežnike, ki smo jih nabavljali pri dežnikarju Lovru Planini iz Škofje Loke. Otroških igrač pred drugo svetovno vojno nismo imeli. Prodajati smo jih začeli šele med vojno, ker so jih nemški vojaki kupovali za svoje otroke, za Miklavža in za božič. V omenjenem času smo začeli prodajati tudi božične okraske za na jelko,” se spominja Meri Bozovičar.

“Sama sem zelo rada pomagala mami pri delu v trgovini. Stregla sem stranke, 'vagala' robo, če je kdo želel, sem kupljeno zavila v papir in povezala s 'špago'. Papirja za zavijanje nismo kupovali, shranili smo tistega, v katerem so bile zavite bale blaga. Previdno smo jih odprli, z rokami poravnali papir in ga kasneje uporabili za zavijanje. Bila sem tudi hišna 'potovka'. Ko je česa zmanjkalo v trgovini, so me poslali iskat. Po kvas k Žigon, k Ješetu pa po nogavice ali 'špecarijo'. V Kranj sem se peljala s kolesom po blago. K Talarju, k Slavniku, Homanu, Krekovi Milki, Burdihu in Dermastju sem vozila jajca in surovo maslo, ki ju je mami odkupovala od okoliških kmetij. Mami sem rada pomagala tudi pri urejanju izložbe. V njej smo razstavili blago za moške in ženske obleke. V trgovini nam je ves čas vojne pomagala Adi Caleari, kasneje poročena Kornhauser.”

“Največ kupcev je kupljeno blago takoj plačalo z denarjem, če pa ga niso imeli, smo jih vpisali v 'pufarsko knjigo'. Ko so poravnali dolg, smo jih prečrtali. Nekateri, redki, so račune poravnali enkrat mesečno. Nabavljeno blago smo jim beležili v knjigo. Ta način plačevanja se je bolj uveljavil po drugi svetovni vojni. Glavni kupci v naši trgovini so prihajali iz Bodovelj, Zminca, Črnega vrha, Gabrovega, Breznice, Ožbolta, Sv. Petra hriba, Loga in Gabrka, pa tudi iz Loke.”

“Ko so nas okupirali Nemci, smo morali na trgovino obesiti napis 'Unser Gruβ ist Heil Hitler' (naš pozdrav je Heil Hitler). Nemci so bili zelo dobro organizirani, že kmalu so uvedli mesečne živilske karte in še za nekatere druge artikle. Za mesarja so bile posebne karte. Vsak, ki je prišel v trgovino, je s seboj prinesel živilsko karto. Mama mu je dala toliko blaga, kot je bilo navedeno na karti. Del njegove karte pa je odrezala. Te končke kart smo lepili na časopis Karawanken Bote, enega zraven drugega, 10 vrst po 10 kart. Da smo dobili več živeža, je naš sosed, akademski slikar Pavle Bozovičar, po domače Skalarjev, te karte ponarejal. Na rob papirja od kart, ki so imele vodni tisk, je s tušem narisal dodatne karte. Karte smo na časopis lepili z lepilom, narejenim iz mešanice vode in moke, ponarejene pa z lepilom za 'flikanje koles', saj bi se tuš drugače razmazal,” se spominja Bozovičarjeva in nadaljuje: “Kot neobremenjen otrok sem odrezke kart, nalepljenih na časopisni papir, nosila na občino, ki je bila v Kajbetovi hiši. Tam je bila 'ena močna blondinka', ki je vse pregledala in nato izdala potrdilo za nabavo blaga za naslednji mesec. Tako smo dobivali živila vse do leta 1944, ko so nam partizani ponoči ukradli ves živež, zato so Nemci trgovino zaprli.”

“Po vojni so trgovino nacionalizirali, mama je bila v njej zaposlena kot prodajalka. Še vedno so ženske iz vasi k nam nosile prodajat jajca in surovo maslo, ki smo jih nato prodali naprej k Žužku in Homan in še k nekaterim družinam v Loki. Leta 1952 pa je v Gorenjskem glasu pisalo, da mami v trgovini dela za svoje koristi. Čez dva dni so jo odpeljali v ženski zapor v Reihenburg, kjer je bila zaprta eno leto. Oblast je objavila razglas, da se trgovina prodaja. Na razglas se je javil moj ati in trgovino odkupil nazaj. Ko se je mami vrnila iz zapora, ni nikoli upala povedati, kaj se je tam dogajalo. Zaradi hudih ozeblin nog pa je imela zdravstvene težave do konca življenja. Trgovine nismo odprli nikoli več,” svoje spomine sklene Meri Bozovičar.

Po pripovedovanju Meri Bozovičar je spomine zapisala Mojca Šifrer Bulovec.