Razstava pejsažev Janeza Hafnerja v Sokolskem domu

V četrtek, 9. 12. 2021, se je v Sokolskem domu v Škofji Loki odprla razstava pejsažev loškega slikarja in člana Združenja umetnikov Škofja Loka Janeza Hafnerja. O umetniku in njegovem delu so spregovorili direktorica Javnega zavoda 973 Jana Fojkar, umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič, ki je razstavo tudi kuriral, ter župan Mestne občine Škofja Loka Tine Radinja, ki je razstavo svečano odprl. Kulturni program je povezovala moderatorka Monika Tavčar.

Skoraj deset let je preteklo, odkar nas je akademski slikar Janez Hafner zapustil. Gre za ustvarjalca, ki se je trajno zapisal v zgodovino slovenske umetnosti. Razstava njegovih del v prostorih Sokolskega doma v Škofji Loki je predvsem poklon avtorju, ki bi 5. decembra letos praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan, a mu to, žal, ni bilo dano.

Posebnost pričujoče razstave je, da izpostavljamo manj znana Hafnerjeva dela iz različnih ustvarjalnih obdobij, ki umetnika predstavljajo kot enega najbolj individualnih, občutljivih, drznih in hkrati tudi stilno prepoznavnih slovenskih slikarjev na prehodu med 20. in 21. stoletjem. Večina gradiva je tokrat prvič predstavljena javnosti.

Hafner spada med pomembnejše slovenske slikarje urbanega pejsaža. Že na začetku svoje ustvarjalne poti je osrednji medij njegovega slikarskega izraza postala loška krajina. Upodabljal jo je na samosvoj način, zaznamovan z nemirnimi slikarskimi potezami ter intenzivnim koloritom. V 70. letih prejšnjega stoletja je prevzel estetiko novega realizma, v 80. pa se je uveljavil kot eden ključnih avtorjev, ki so v okvir slovenskega krajinskega slikarstva uvedli novo senzibilnost in samosvoje, za to zvrst netipične likovne pristope. Ti so se razodevali v sproščenih slikarskih potezah, razgradnji detajlov, barvnem preoblikovanju in naslonu k abstrahiranju kompozicij, ki so še vedno ohranjale konkretna motivna izhodišča in značilnosti. V iskanju novih kvalitet slikarskega izraza je Janez Hafner na začetku 90. let prejšnjega stoletja svoj slikarski slog barvno umiril, podobe krajine pa rahlo geometriziral in jih tako približal upodobitvam arhitekture. V seriji topografsko nedoločljivih apokaliptičnih krajin je naravno motiviko spremenil v srhljivo futuristično prizorišče. Klasični sliki je odvzel vso dekorativnost in jo spremenil v distopični ekran. Od konkretne krajine se je zavestno odmaknil, jo pretvoril v ikono in povzdignil na raven simbola. Svojo značilno izrazno ekspresivnost in sproščeno gesto je suvereno nadomestil s pretehtano kompozicijsko gradnjo in usklajenostjo likovnih elementov. Največkrat v tehniki akrila na platno.

Skoraj vsa Hafnerjeva dela kažejo intenziven odnos do narave, zlasti domačega kraja, in hkrati zaskrbljenost ob njeni urbanizaciji. Slikarjevo pozornost do posegov v okolje močno izpostavljajo kontrastne podobe iz serije urbanih krajin, nastale v prvem desetletju 21. stoletja. Civilizacijske "motilce" v oblikah betonskih avtocest, ostrorobih cestnih ograj, vijug in daljnovodov, ki "režejo" mehkobo loškega gričevja, je Hafner doživljal kot nasilne intervencije v posvečene prostore neokrnjene narave umetnikovih spominov na mladost. Podajal jih je kot tujke, ki lomijo slikovno polje, in še potenciral njihov moteči videz, kakršnega poznamo iz realnosti. V zadnjem desetletju svojega ustvarjanja se je s serijo lirično doživetih zimskih krajin vrnil k čisti, neokrnjeni naravi in arhetipskim vedutam visokogorja. Z njimi je zaključil svojo umetniško in hkrati tudi življenjsko pot.

Pričujoča razstava je stilno in tematsko razpeta med najpomembnejša obdobja Hafnerjevega ustvarjanja. Ker povezuje različne vsebinske sklope in oblikovne pristope, nas vodi od ekspresivno koncipiranih krajin preko lirično interpretiranih vsebin, vse tja do apokaliptičnih vpogledov v prihodnost. Podobe, ki so pred nami, lahko razumemo kot vizualne metafore, lahko pa tudi drugače. Janez nam dopušča veliko možnosti za razlago.

Pripravil: Boštjan Soklič