Rupert Eggenberg kot najemnik Loškega gospostva

Leta 973, ko je nemški cesar Oton II. z dvema darilnima listinama podaril nekaj ozemlja freisinškemu škofu Abrahamu, se je postopoma začelo oblikovati loško gospostvo. Slednje se je do leta 1803, ko je bilo sekularizirano, razvilo v enotno in največje zemljiško gospostvo na Kranjskem. Freisinški škofje so gospostvo kolonizirali in uvedli svojo upravno ureditev. Sem ter tja pa so, kot fevdalni gospodje, prihajali tudi v denarne težave. Da bi si finančno stanje popravili, so lahko gospostvo oddajali v najem. To se je zgodilo leta 1591, ko je dal freisinški škof Ernest (1566–1612) celotno loško gospostvo v najem Rupertu Eggenbergu (1546–1611) za 3000 goldinarjev na leto.

Eggenbergi so bili knežja rodbina, ki je izvirala iz Gradca in je bila ena pomembnejših rodbin na Štajerskem, podobo dežele je zaznamovala zlasti v 17. stoletju. Rupert Eggenberg se je posvečal svoji vojaški karieri. V službi parmskega vojvode Aleksandra Farneseja je Špancem pomagal podjarmiti nizozemske province. Služboval je tudi kot grajski glavar v Gradcu. Leta 1573 se je skupaj z Andrejem Auerspergom in hrvaškim banom Tomažem Erdödyjem boril proti Turkom pri Sisku. Leta 1594 je postal poveljnik avstrijskih čet v Vojni krajini, cesarski svetnik in minister, pozneje pa še topniški častnik in generalni poveljnik topništva. Zaradi vseh svojih vojaških zaslug je leta 1598 dobil naziv baron.

V najemni pogodbi med freisinškim škofom in Rupertom Eggenbergom je bilo določeno, da lahko škof v Škofjo Loko pošlje svoj nadzorni organ vsake dve do tri leta. Škofovi odposlanci so imeli pravico ostati v loškem gospostvu na stroške najemnika največ šest tednov. Pa vendar se Rupert, kot najemnik in trenutni zemljiški gospod, za vodenje loškega gospostva ni kaj dosti zanimal. Za te naloge je postavil svoje nameščence, sam pa je običajno prišel enkrat letno pobrat denar (od dajatev).

V obdobju, ko je bil najemnik gospostva Rupert, so se dogajale mnoge nepravilnosti. Na splošno je bil to čas, ko so podložniki trpeli številna bremena – od rednih obveznosti, vpisanih v urbarjih, do izrednih. Pri slednjih je imel zemljiški gospod precej proste roke. Rupert je v tem duhu dvignil finančne izdatke svojih podložnikov (predvsem tiste, ki so bili povezani z izdajo dokumentov). Druga vrsta bremen, ki je tlačila podložnike slovenskih dežel, pa so bile izredne državne dajatve. Njihovo pobiranje je bilo naloženo zemljiškim gospodom. In ponovno se zaplete pri Rupertu, ki naj bi izredni denar, ki ga je pobral podložnikom, odvajal tako neredno, da mu je država zaradi dolgov zarubila celotno vas Bitnje. Škof Ernest je nemudoma poslal svoje odposlance, da preverijo, kaj se v gospostvu dogaja. Ugotovili so, da sta si Rupert in njegov oskrbnik izplačevala velike vsote denarja. Po zaslišanju sta morala oba denar vrniti. Vas Bitnje pa je bila rešena rubeža.

Čas Ruperta Eggenberga kot najemnika loškega gospostva sovpada tudi s protestantskimi nemiri na Loškem. Leta 1583 je bilo ukazano izgnati vse, ki so sprejeli protestantsko vero. Svoje domove so morali zapustiti tudi protestantski meščani v Škofji Loki, večina se jih je umaknila v Staro Loko ali Puštal. Ko je vodenje gospostva prevzel Rupert, so si meščani nekoliko oddahnili, saj so presodili, da se najemnik ne bo tako zelo zanimal za verska dogajanja v mestu. To so meščani izkoristili in se postopoma začeli vračati v mesto. Storili pa so še več in za mestnega sodnika izvolili kar nekdanjega izgnanca in luterana Lenarta Kunstla. Čeprav je bilo v najemni pogodbi sklenjeno, da se v času najema v gospostvu ne smejo uvajati upravne ali druge spremembe, to versko nezainteresiranega Ruperta ni motilo in se tudi v času širjenja protestantizma v življenje meščanstva ni kaj dosti vmešaval.

Pretirano izkoriščanje gospostva in nezanimanje za vodenje loškega gospostva je freisinškega škofa privedlo k prekinitvi najemne pogodbe leta 1604. Od tedaj so z loškim gospostvom ponovno upravljali freisinški škofje.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Pavle Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo 973–1803), Muzejsko društvo Škofja Loka, Škofja Loka 1973.
• Nataša Komič Marn, Kratka zgodovina rodbine Eggenberg s posebnim ozirom na slovenski prostor, v: Kronika, št. 1, let. 63, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2015.