Sedejevo videnje prizorov z grajskega griča

Krajina ali pejsaž je likovna upodobitev, na kateri je najpomembnejša pokrajina. Krajino glede na motiv delimo na več vrst, v osnovi ločimo urbano in neurbano. Urbani krajini sta veduta in panorama (mest, trgov ali ulic), medtem ko gre v primerih osredotočenja na en sam objekt za portret arhitekture. Med neurbanimi krajinami kot najpogostejše omenimo gorske, gozdne ali morske pejsaže. Krajinske slike lahko vključujejo urbane elemente (pri neurbanih krajinah) in človeške figure, vendar te igrajo podrejeno vlogo. Glede na način predstavitve in umetnikov odnos do stvari delimo krajino na realistično in idealistično, seveda pa obstaja veliko slik, ki nihajo v vmesnem prostoru med tema dvema poloma. V 20. stoletju je krajina, bolj kot kadar koli prej, zaznamovana z osebnim videnjem umetnika.

V preteklem stoletju se je pri umetnikih, ki so izhajali z loškega območja, krajina uveljavila kot dominanten motiv, krajinski impulz je na Loškem zelo močan tudi v času prevladujočega abstraktnega slikarstva. Gabrijel Stupica, rojen v Dražgošah, in Maksim Sedej (1909–1974) iz Dobračevega pri Žireh, dve osrednji osebnosti slovenskega slikarstva druge polovice 20. stoletja, ki sta izšli iz tega prostora, pa sta krajinsko slikarstvo skoraj opustila in izključila iz svojega opusa. Sedej je v teku let izoblikoval svoj originalni slog, ki ga je poimenoval s terminom magični in barvni realizem. V Loškem muzeju hranimo tri njegove risbe: eno z motiviko Loškega gradu in dve s prizoroma Škoparjeve hiše na grajskem vrtu. Risbe v tehniki oglja niso datirane, glede na stanje upodobljene arhitekture pa lahko sklepamo, da jih je Sedej narisal v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja. Značilnosti njegovega ekspresionističnega risarskega sloga so zaobjete v črno-belih kontrastih – senčenju, finih niansah, megličastih ploskvah in dramatičnih, a vseeno elegantnih tonskih prehodih. Avtorjeva risarska govorica ni linearna, temveč je slikovita in razgibana. Upodobljeno arhitekturo, potopljeno v bujno grajsko vegetacijo, diskretno poveže z žensko figuro, ki dodatno sugerira lirično razpoloženje ujetega trenutka.

Vse tri risbe nam dokazujejo, da se je umetnik po dolgih desetletjih vrnil h konkretno lociranim prizorom in začel vnovič poudarjati prostorski izvor, iz katerega je črpal svojo motiviko. Sedejev pristop do arhitekture v sklopu kompleksa Loškega gradu ni zgolj analitičen: s povratkom k iskanju "duha prostora" (genius loci) napoveduje premike v likovni umetnosti 70. let, ki so se odvili s postmodernizmom in slikarstvom nove podobe. Iz njih je razvidna avtorjeva skrbnost pri obravnavi posebnosti, ne samo arhitekture, temveč tudi konfiguracije loške krajine, ki kompleksno spaja različne pokrajinske tipe.

Slikar, povojni profesor na ljubljanski akademiji in Prešernov nagrajenec, čigar slog je temeljil na ostrem opazovanju resničnosti, na občutkih in liričnem pristopu do intimnega meščanskega sveta, se ob izteku svoje umetniške poti simbolično pridruži takratni "novi generaciji" slikarjev (Francu Novincu, Hermanu Gvardjančiču in Borisu Jesihu), ki je poudarjala krajinsko pripadnost domačemu prostoru in mu ostala v slikarstvu vseskozi zvesta.

Pripravil: Boštjan Soklič