Simulakra Janeza Ferlana

Novi pridobitvi Loškega muzeja

Vse kaže, da bo Loški muzej za svojo stalno zbirko v kratkem pridobil dve umetniški deli člana Združenja umetnikov Škofja Loka Janeza Ferlana, s katerima smo umetnika predstavili na lanskoletni razstavi ob 40-letnici delovanja ZUŠL-a. Gre za slikarski deli iz serije Simulacrum (v nadaljevanju simulaker), ki je nastala med letoma 2002 in 2008, avtor pa jo je izvedel v mešanih tehnikah na platno. Formalno deli spominjata na digitalne prizore z gigantskih zaslonov novodobnih digitalnih komunikacijskih medijev, vzporednice pa vlečeta tudi z računalniško grafiko. Temelj ali izhodišče Ferlanove likovne govorice v okviru simulakra je prizor (fotografija, “zamrznjena” televizijska ali digitalna podoba), ki četudi iztrgan iz širšega konteksta, s svojo simbolno in sociološko pomenljivostjo jasno (včasih rahlo trepetavo ali megličasto) sugerira gledalcu prav tisto, kar avtor hoče: čustveno reakcijo, bodisi pozitivno ali negativno, reminiscenco na že videno, nov impulz ali fascinacijo. Janez Ferlan vleče vzporednice z imeni, kot so npr. Miha Štrukelj, Žiga Kariž in Sašo Vrabič, ki so pred leti s procesnimi transformacijami danih fotografskih in elektronskih izhodišč, sestavljenih iz pikslov, postmodernistično porabljali, nadgrajevali, po svoje “ustoličevali” izposojene podobe v okviru novih avtorskih aranžmajev. Z vzpostavitvijo neobičajnih slikarskih odnosov, kombiniranjem različnih stilov in materialov, umetnik v dvodimenzionalnem prostoru namerno povzroča nove umetniške situacije in nova dinamična razmerja med likovnimi elementi.

Obe sliki abstraktne narave sta vsebinsko vezani na pojem simulakra, ki je širši javnosti dokaj neznan in prav zaradi tega potreben ustrezne razlage. Beseda simulaker izhaja iz latinščine in pomeni kopijo, ki nima izvirnika in ni utemeljena v tem svetu. Simulakri niso fizični objekti, temveč so svojevrstni virtualni “avatarji” resničnosti, kakršno poznamo in jo živimo. V odnosu do originala so sekundarni, paralelni, ker svet oponašajo (simulirajo). Lahko jih razumemo tudi kot privide, duhove, utvare. Kot taki pokrivajo široko področje in pojave, od neškodljivih zabaviščnih parkov do čiste virtualne stvarnosti, obstoječe onkraj realne pojavnosti. Pojem simulakra je priljubljena tema mnogih postmodernističnih teoretikov (Baudrillard, Jameson, Deleuze idr.), večkrat pa se uporablja v kritiki postmoderne kulture, kjer jasnih meja med realnim svetom in njegovimi kopijami ni več. Baudrillard pravi, da je bila imaginarnost včasih alibi za stvarnost v svetu, v katerem vlada princip realnosti, danes pa je situacija obrnjena. Na vseh nivojih namreč gospodari simulacija, realnost pa postaja vse bolj utopija.

Simulaker je torej refleksija stvarnosti (maska) in hkrati njena odsotnost. Atraktivni iluziji loškega vizualnega ustvarjalca in gostilničarja Janeza Ferlana si lahko obiskovalci ogledajo v sakralnem ambientu kapele na Loškem gradu.

Pripravil: Boštjan Soklič