Škofjeloško podzemlje

Hodnik pod cesto v Vincarje v bližini Selških mestnih vrat

Škofja Loka je polna zanimivosti in manj znanih skritih kotičkov, prav posebna loška znamenitost se nahaja v neposredni bližini Kapucinskega mostu. Če prihajamo z mestne strani in pred Kapucinskim mostom zavijemo levo ob mestnem obzidju v smeri proti Vincarjem, bomo na poti prečkali podzemni hodnik. Starodavna struktura našim očem sicer ni vidna, saj se nahaja pod asfaltno prevleko. Odkrili so jo povsem naključno jeseni leta 2001, ko so prenavljali cesto, nad Selško Soro, ob mestnem obzidju od nekdanjih severnih Selških mestnih vrat proti Vincarjem. Delavci cestnega podjetja so s stroji odstranili staro asfaltno prevleko in začeli s planiranjem cestišča. Pri tem so s težko gradbeno mehanizacijo zadeli ob obok podzemne strukture in ga prebili. V cestišču se je pokazala velika in globoka luknja, ki so jo delavci sanirali, cesto pa prekrili z novo asfaltno prevleko.

Zaradi izjemnosti najdbe smo v Loškem muzeju leta 2002 izvedli arheološko terensko akcijo, da podzemno strukturo očistimo, raziščemo in dokumentiramo. Razkrila je obstoj podzemnega hodnika, usmerjenega pravokotno glede na cesto, grajenega iz velikih lomljenih kamnov, vezanih z malto. Po vsej dolžini je enotne širine enega metra, ohranjene dolžine 5 m in največje višine 3,6 m. Na vrhu se zaključuje z zasiganim banjastim obokom, grajenim iz ploščatih lomljenih kamnov, vezanih z malto. Podzemni hodnik, ki se zelo strmo spušča proti reki Sori, je v južni smeri proti mestnemu obzidju zazidan z velikimi kamni, vezanimi z malto, in tako popolnoma neprehoden. Enako je tudi v severni smeri, kjer se konča v škarpi.

Na skromne arheološke najdbe (nekaj keramičnih odlomkov in železen klin) smo naleteli le v zgornjem delu nasutja, ki je zapolnjevalo podzemni hodnik. Ves ta material je prišel od zgoraj s ceste ob predrtju oboka in kasneje pri planiranju cestišča. Izjema je le zob večjega prežvekovalca, ki pa je bil najden precej globlje, na hodni površini hodnika. Njegov nastanek umeščamo v srednji oziroma novi vek. Zaradi odsotnosti arheoloških najdb in neznačilne tehnike gradnje pa vprašanje natančnejše časovne umestitve ostaja odprto.

Tudi vprašanje njegovega poteka in namembnosti še vedno buri duhove. Kljub temu da pisni viri o njem molčijo, se omenja v ljudskem izročilu. Med starejšimi Ločani še kroži zgodba, da je hodnik služil nunam, ki so hodile na skrivne nočne obiske k bratom kapucinom. To je seveda le zgodba, brez realne osnove. Z opazovanjem poteka hodnika ugotovimo, da se v južni smeri, proti mestnemu obzidju strmo dviga proti površju, po čemer sklepamo, da je prišel na površje takoj za obzidjem, ob zahodnem vogalu hiše v Blaževi ulici 3. Tu je bil vrt klariškega samostana, ki je bil v Škofji Loki ustanovljen sorazmerno zgodaj, že leta 1358. Red sv. Klare, znan po strogosti, je bil zaprtega tipa. Za sestre je veljala stroga klavzura. Samostanske zidove so smele zapustiti samo izjemoma, in sicer ob nepredvidljivih ujmah, požaru, sovražnem napadu itd. Po prenehanju izrednih razmer so se morale vrniti v samostan. Tudi ob odsotnosti iz samostana so morale živeti ločeno od ostalega sveta.

Ker pisni viri ne omenjajo vodnjaka znotraj samostanskih zidov, bi lahko omenjeni hodnik vodil iz samostanskega vrta pod mestnim obzidjem do Selške Sore in služil za preskrbo samostanske skupnosti z vodo. Klarise, ki zaradi stroge klavzure niso smele prihajati v stik z ostalimi meščani, so lahko tako nemoteno prišle do vode, ne da bi jim bilo treba obiskovati mestne vodnjake in se mešati s prebivalstvom.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Škofjeloško podzemlje, objavljenem v Ločanki (št. 9, 13. oktober 2020, str. 8-9).