Slikar Janez Potočnik iz Spodnjega Karlovca

V Loškem muzeju Škofja Loka hranimo velik del opusa loškega slikarja in profesorja likovne vzgoje Janeza Potočnika, ki je bil rojen 10. maja 1892 v Škofji Loki v Spodnjem Karlovcu v stari gostilni pri Pepetu (danes Kopališka 1). Tu so imeli Potočnikovi starši gostilno v najemu, kasneje pa so se preselili in prevzeli gostilno pri Otetu za današnjim poslopjem občinske stavbe. Oče Janeza Potočnika je bil doma iz Rudnega v Selški dolini, mati pa iz Sorice, tako kot slikar Ivan Grohar, ki ga je bežno poznala. Janez Potočnik je obiskoval osnovno šolo v Škofji Loki, nato realno gimnazijo v Ljubljani in za tem še dvoletno Mahrovo trgovsko šolo. Slednjo je obiskoval na željo matere, ki ni hotela, da bi bil njen (v umetnost zagledan) sin revež in brezdelnež, kot je bil (po njeni presoji) slikar Ivan Grohar. Potočnik je prvi stik s slikarstvom vzpostavil na realki v Ljubljani, kjer sta risanje poučevala slikarja Koželj in Franke. Doma v Loki ga je z nasveti usmerjal Ivan Grohar, ki je postopoma prepričal domače, da so ga poslali na slikarsko akademijo v München.

Mladi Potočnik in Ivan Grohar sta se spoznala, ko je Potočnik z domačega dvorišča risal Loški grad. Ob tej priliki mu je Grohar dal nekaj nasvetov o perspektivi in risanju, kasneje pa mu je še večkrat korigiral risbe. Med počitnicami se je Potočnik pogosteje družil z Groharjem, mu nosil slikarsko stojalo in barve ter ga opazoval pri slikanju. Grohar se je zelo rad zadrževal v gostilni, ki jo je vodila Potočnikova mati. Tja je običajno hodil s prijateljema Otom Guzeljem in Antejem Gabrom. Potočniku Groharjeva slikarska tehnika ni odgovarjala, bolj je občudoval Riharda Jakopiča, vendar pa je od Groharja prevzel slikarsko naglico pri dokončevanju slik. Po končani Mahrovi trgovski šoli je Potočnik intenzivno slikal, svojo prvo sliko z upodobitvijo Matere božje pa je za en cekin prodal pisatelju in duhovniku Franu Saleškemu Finžgarju. Na osnovi risb in slik, ki jih je izdelal v Škofji Loki, je bil sprejet na akademijo za likovno umetnost v Münchnu, kjer je vztrajal dve leti do leta 1911. Po vrnitvi v Škofjo Loko se je zaposlil v Krevsovem mlinu, kjer je delal do leta 1922, nato pa je prevzel trgovino z usnjem, ki jo je vodil do leta 1934. Takrat ga je slikarstvo zamikalo tako močno, da je opustil delo in šel leta 1938 po priporočilu Riharda Jakopiča ponovno študirat v Beograd. Tam je ostal dve leti, med tem pa je obiskoval še poseben tečaj risanja akta na znani Kolarčevi univerzi. Med tem časom je objavljal karikature v jugoslovanskem humorističnem listu Kopriva in večkrat razstavljal v prostorih umetniške zadruge v Zagrebu. Že od sredine 30. let se je posvečal tudi portretnemu slikarstvu. S štipendijo in denarjem od prodanih slik v beograjskem lokalu Polet je leta 1940 odpotoval v Benetke, kjer je imel atelje skupaj s slikarjem Tonetom Kraljem. Iz Benetk je bil (zaradi bližajoče se 2. svetovne vojne) izgnan. Do začetka vojne je slikal po Bosni, okupacija pa ga je zanesla v Beogradu. Osvoboditev je dočakal v Loznici. Leta 1945 se je vrnil v Škofjo Loko ter tu do leta 1947 učil risanje, nato je bil premeščen v Hrpelje, kasneje pa v Tomaj, kjer je deloval kot likovni pedagog do upokojitve leta 1965. Svojemu imenu in priimku je v drugi polovici 50. let dodal še vzdevek Januš. Med njegovo prvo samostojno razstavo v Beogradu in drugo samostojno razstavo v Novi Gorici leta 1968 je preteklo skoraj trideset let. V tem času je bil popolnoma odmaknjen od likovnega dogajanja. Nekaj mesecev po razstavi v Gorici je presenetil s tretjo (retrospektivno) razstavo v rodni Škofji Loki na Loškem gradu, na kateri je predstavil glavnino svojega opusa. Na svojih slikah je ohranjal resnično podobo sveta, svetlobno jasnost in barvno čistost. Zapisan realizmu in naturalizmu si je izbral tehniko slikanja z lopatico, pri tem načinu pa se močno čuti vpliv njegovega velikega vzornika Ivana Groharja. V zadnjih letih je pa postala center njegovega slikarskega zanimanja krajina. Doživel je visoko starost, četudi je premalo ljudi izven domačega kraja poznalo njegovo delo. Pred smrtjo se je oddolžil rodni Škofji Loki in poklonil svoja dela Loškemu muzeju. Umrl je 10. junija 1983 v Tomaju na Krasu.

Pripravil: Boštjan Soklič