Slikarstvo Franceta Pavlovca

Ob priimku Pavlovec v Škofji Loki takoj pomislimo na likovno umetnost. Najprej na Agato Pavlovec, slikarko in članico Združenja umetnikov Škofja Loka, nato pa na prezgodaj umrlega umetnostnega zgodovinarja Andreja Pavlovca, ki je bodisi kot ravnatelj ali kustos Loškega muzeja več desetletij vodil in usmerjal galerijsko politiko ne samo Škofje Loke, temveč (v širšem okviru) tudi tistih gorenjskih krajev, kjer so se odvijale likovne razstave in prireditve. Tokrat se bomo ustavili pri njegovem očetu – slikarju Francetu Pavlovcu, ki se je trajno zapisal v zgodovino slovenske umetnosti. Četudi ni bil v neposredni zvezi s Škofjo Loko, si njegovo slikarstvo zasluži posebno pozornost in analizo.

Slikar France Pavlovec sodi med vidnejše in najbolj kvalitetne slovenske krajinarje po Ivanu Groharju in Rihardu Jakopiču. Upodabljal je motive iz ljubljanske okolice, slikovite podobe Save pri Tomačevem, na Ježici in pri Medvodah. Veliko je slikal v Bohinju in ob Soči, privlačili pa so ga tudi kraški in istrski motivi. Pred drugo vojno je upodabljal gorenjske motive v Podkorenu in Planici, krajine v okolici Šentlovrenca na Dolenjskem. Med vojno je slikal Stožice in bližnjo okolico, po vojni pa je delal tudi na Primorskem, v Bohinjskem kotu, ob Soči in v Trenti. Slikal je izključno v oljni tehniki, večinoma krajine, izjemoma tudi portrete, ki so ga zanimali še najmanj, in tihožitja. Krajine so največji odraz njegovega individualnega doživljanja motiva, njihovo število v celotnem Pavlovčevem opusu (v primerjavi s figuraliko, portretom, pa tudi tihožitnimi temami) pa nas prepričuje o trdni in dosledni zavezanosti pejsažnemu slikarstvu.

Nesporno je na Pavlovčev način slikanja močno vplival njegov študij na zagrebški akademiji, vendar se je do gradnje krajinske motivike dokopal kar sam. Ker zagrebška akademija slikanja na prostem ni gojila, je Pavlovec kopiral krajine starejših mojstrov (Corot, Courbet, Theodor Rousseau) jih hkrati analiziral, nova vedenja o krajinskem slikarstvu pa uspešno prenesel v svoje ustvarjanje. Tudi v zrelejšem slikarskem obdobju je večkrat preverjal svoje krajinske izkušnje z dosežki klasikov evropskega pejsaža. Lahko bi rekli, da je Pavlovec iz Zagreba kot “popotnico” za nadaljno ustvarjalno pot prinesel močno izkušnjo slikanja krajine in različnih krajinskih vzdušij. Trudoma se je dokopal do lastne metode, s katero je zgradil krajino po lastni meri in občutju. Ko se je po končanem študiju vrnil v Ljubljano, je začel intenzivno iskati motive v vaseh ob Ljubljanici in Savi. Slikarsko zrelost je dosegel v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Bil je pripadnik Četrte generacije – generacije, ki je po impresionizmu, vesnanih in ekspresionizmu povezala med seboj pretežno v Zagrebu šolane umetnike. To je bila heterogena skupina s stremljenjem k čistosti barv in linij, ki se je oddaljila od idejnih usmeritev ekspresionizma, posamezni člani pa so začeli razvijati svoje osebne likovne poetike. Skupino so poleg Pavlovca sestavljali Miha Maleš, Nikolaj Pirnat, Olaf Globočnik, Mira Pregljeva in Janez Mežan. Na sorodnosti med Jakopičevim impresionizmom in liriko krajinskih podob Franceta Pavlovca je prvi opozoril Anton Vodnik v članku o Četrti generaciji, ki je izšel v Slovenskem narodu. Pavlovec na temelju svojih poetično navdahnjenih in čustvenih podob, izvedenih v harmoničnih barvah, resnično stilno izhaja iz poznega slovenskega impresionizma.

V Loškem muzeju hranimo dvoje podob Franceta Pavlovca (krajino in tihožitje), za katere lahko trdimo, da so bile ob času nastanka po doživljanju motiva in razpoloženjskih vrednotah izrazito impresionistične, po načinu obdelave pa izrazito sodobne. Ob Pavlovčevih krajinah zaznavamo tihožitne prvine, v njegovem tihožitnem tematskem krogu pa se nam utrinjajo misli o krajini. Vsa njegova tihožitja lahko povežemo z zemljo, saj njeni izkopani plodovi ohranjajo njeno barvo. Pri krajini slikar zavestno “krči” formo na račun liričnih učinkov. Trepetave, pretrgane, pa tudi valovite barvne linije ustvarjajo mehko slikovitost Pavlovčevih pejsažev in vzbujajo primerjave s pesniškimi oblikami in z glasbo. Emilijan Cevc je zapisal: “Pavlovec je bližji slovenski elegični narodni pesmi, ki prehaja iz melodije neprepoznanega, kristalno zvenečega pihalnega instrumenta; nekatera njegova platna učinkujejo, kakor da prisluškujemo oddaljenim melodijam Griegove 'Pomladi'. Pavlovčeva umetnost zveni molovsko”.

Življenjska pot Franceta Pavlovca

Rodil se je 14. avgusta 1897 v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Njegov rod izvira iz vasice Kilovče nad Ilirsko Bistrico. Osnovno šolo je sprva obiskoval v Ilirski Bistrici. Po očetovi smrti se je mati z otroki preselila v Ljubljano. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji na Poljanah, vendar je ni dokončal. Preživljal se je z različnimi priložnostnimi deli. Leta 1914 je odšel na vzhodno fronto, kjer je bil zajet na ruski fronti in se je kot jugoslovanski prostovoljec vrnil v domovino 1918. leta. Zaposlil se je na železnici, najprej kot delavec, nato kot pisarniški uslužbenec.

Slikarstvu se je posvetil razmeroma pozno. Za umetniško pot se je odločil po ogledu razstave Jakopiča, Kosa in Tratnika v Jakopičevem paviljonu. Obiskoval je slikarsko šolo v Ljubljani, med letoma 1923 in 1928 pa Akademijo v Zagrebu. Zanj se je osebno zavzemal in ga podpiral Ivan Meštrović. Kot svobodni umetnik se je 1928 vrnil v Ljubljano in se pridružil Četrti generaciji in z njo tudi prvič javno nastopil. Po poroki se je preselil v Stožice pri Ljubljani.

Dvakrat, leta 1949 in 1951, je prejel Prešernovo nagrado. Žal je od leta 1952 bolehal in vse manj slikal v naravi. Ko ni mogel več potovati, si je pri slikanju pomagal s fotografijo. Umrl je 12. februarja 1959 v Ljubljani.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

1. France Pavlovec, 1897–1959. Ljubljana: Moderna galerija, 1989.
2. Primorski slovenski bibliografski leksikon. Snopič 11. Gorica, 1985, str. 592-593.
3. Kolenc, M. France Pavlovec (1897–1997). Snežnik, nov. 1997, leto 6, št. 11, str. 10.