Slopasto znamenje na Suhi

Vas Suha pri Škofji Loki ni znana le po impozantnih kmečkih dvorih in cerkvi s kranjskim prezbiterijem, temveč tudi po dveh vidnih znamenjih, različnih tako po času nastanka kot obliki. Pri Španovi hiši se nahaja mlajše trikotno znamenje, v lokusu sakralnega objekta pa starejše, tako imenovano Lojzkino znamenje, ki je slopasto.

Vzporedno z enovitimi slopnimi znamenji, ki so po vsej višini enako široka in niso sestavljena iz dveh delov, se pojavljajo kot njihovi (celo številnejši) sopotniki slopasta znamenja, ki obsegajo trup in nastavek na njem. Ta je lahko širši ali ožji od trupa, celota pa spominja na gobico. Znamenja s širšim nastavkom so značilna še za srednjeveško, gotsko občutje, v času renesanse pa začnejo na močnejši trup postavljati ožji nastavek. Slopasta znamenja poznajo tudi druge evropske dežele, najpogostejša pa so v alpskih predelih. Na splošno je slopna in slopasta znamenja po njihovi osnovni obliki težko časovno in slogovno opredeliti, ker si pri tem lahko pomagamo samo s kakšnimi podrobnostmi (podzidki, podstavki, oblika in velikost odprtin idr.). Nastavek, poimenovan tudi hišica ali tabernakelj (skodlasta ali skrilasta), je v pozni gotiki širši od trupa, v času renesanse in baroka pa je nastavek praviloma ožji.

Zidano ali Lojzkino znamenje na Suhi pri Škofji Loki spada med oblikovno prepoznavna slopasta znamenja. Gre za močno razširjen stavbarski tip po celi Sloveniji in jih je pri nas (skupaj s slopnimi) tudi največ. Kdaj je bilo postavljeno, je še vedno neznanka, po vsej verjetnosti pa izvira iz časa baroka v 17. stoletju. Oblikovno spada med najpogostejša znamenja v alpskih deželah, kot so npr. Tirolska, Bavarska, Švica, in ga lahko upravičeno označimo za znamenje alpskega tipa. Temu v prid govori tudi strma, s skrilom pokrita streha. Lojzkino znamenje se v izbranem pogledu tudi lepo veže z bližnjo znamenito enoladijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika, ki zaradi načina in kakovosti poslikav v prezbiteriju spada med naše najpomembnejše in najbolj slikovite kulturne spomenike iz sredine 15. stoletja. Tudi Lojzkino znamenje (sicer mlajše od bližnje sakralne stavbe) vzbuja pozornost s pisano poslikavo, pokrivajočo stene in vdolbine tako imenovanega tabernaklja, ki v duhu baroka z razgibanimi kotnimi ploskvami izvablja ob primernem vremenu živahno igro svetlobe in senc. Posebnost je tudi v zasnovi hišice, na krajnih robnih pozicijah rahlo vzvalovane in ne ostro odsekane. Tabernakelj počiva na treh nosilnih ploščah, nanizanih ena na drugi, ki se proti vrhu širijo, trup pa se v zgornjem delu na podoben način zaključi z dvema ploščama. Če primerjamo Lojzkino znamenje s primerki iz Poljanske doline, lahko hitro ugotovimo, da je suško v smislu konstrukcije sicer enostavno, vendar dokaj elegantno zasnovano.

Znamenje na Suhi je v sicer popolnem "sozvočju" z mehkimi linijami loške krajine in sosednje (v osnovi gotske) cerkvice sv. Janeza Krstnika ter tako daje temu specifičnemu "predprostoru" Škofje Loke poseben vizualni pečat. Žal je bilo znamenje pred leti neustrezno obnovljeno in prebarvano; pisane podobe na temo Kristusovega življenja (v nišah) so odstranjene, prvotni belež slopa je pobarvan na bež, nastavek pa "dušijo" rožnati odtenki okre, ki nikakor ne odgovarjajo krajini, v katero je znamenje postavljeno.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• Zadnikar, Marijan. Slovenska znamenja, Ljubljana: Družina, 1991.
• Zadnikar, Marijan. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana: Slovenska matica, 1970.
• Sedej, Ivan. Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana, 1985.