Smrekarjevi Turki v Loškem muzeju

Umetniški opus Hinka Smrekarja je pester in obširen. Bil je slikar, grafik in predvsem risar – ilustrator. Obdeloval je najrazličnejše motive, v vseh tehnikah, resne, žalostne, groteskne, smešne, romantične, naturalistične, narodne in mednarodne, portrete in krajine. Jemal je teme iz narodnih pripovedk in ljudskega praznovanja ter iskal žanrske motive iz življenja preprostih ljudi, zlasti kmetov.

Poleg Narodne galerije v Ljubljani je pri nas malo ustanov, ki bi v svojih zbirkah hranile dela Hinka Smrekarja, enega naših najpomembnejših risarjev vseh časov, če že ne najpomembnejšega. Loški muzej Škofja Loka se lahko pohvali kar s štirimi Smrekarjevimi umetninami v tehniki lavirane risbe s tušem. Tri od teh so postavljene na ogled v sklopu dela stalne umetnostne zbirke, ki domuje v prvem nadstropju Loškega muzeja, četrta pa je v depoju. Razstavljene risbe predvidoma izhajajo iz 30. let prejšnjega stoletja in so vsebinsko ubrane na zgodovinsko tematiko turških vpadov. Ta nemirni čas, ki ga motivi predstavljajo, je očitno Smrekarja kot ustvarjalca privlačil, motivika pa mu je ponujala veliko možnosti za razgibano upodabljanje slikovitih figuralnih prizorov, izpolnjenih z brkatimi in mrkimi obrazi eksotičnih plenilcev, in dramatično, rahlo mračno atmosfero, ki jo je umetnik sijajno podajal s samosvojim načinom zgoščenega senčenja in neprekosljivim občutkom za kompozicijo. Risbe so podpisane, datirane pa niso. Po tematiki in stilu so nadvse sorodne Smrekarjevim ilustracijam iz 30. let za mladinsko revijo Naš rod, ki je med obema vojnama izhajala desetkrat na leto. Risbe v Loškem muzeju se ujemajo z ilustracijami kratkih zgodovinskih povesti Pavla Kunaverja, s katerimi je skušal pisec – pedagog, eden od začetnikov slovenskega alpinizma, predvojni smučar, jamar in poljudnoznanstveni publicist, pri mlajši populaciji vzbuditi zanimanje za slovensko zgodovino. Razlika med ilustracijami in samostojnimi, a vsebinsko povezanimi deli, ki jih hranimo v muzeju, je v tem, da so "naše" risbe opremljene še z dodanimi vinjetami v tipičnem secesijskem stilu, a domačijsko dekorativno strukturo, in da so naknadno pobarvane oz. tonirane z barvnim tušem. Risbe je Smrekar po vsej verjetnosti izdelal s peresom ali trsko, pobarval pa s čopičem. Dodatna zanimivost pri treh risbah s turškimi motivi je, da jih je avtor podpisal v cirilici. Brez pretiravanja lahko rečemo, da sodijo Smrekarjeva dela iz Loškega muzeja med kakovostnejše risbe iz njegovega obsežnega risarskega opusa.

Smrekar se je rodil leta 1883 v Ljubljani. Bil je nadarjen otrok in je že v gimnaziji dosegel sloves mojstra. Prav tako je bil vesten učenec in se je leta 1901 vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku. Tam je zdržal 4 le semestre, dan pred prvim državnim izpitom pa je iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil. To je bila zanj prelomna točka v življenju, na kateri se je odločil svoje življenje posvetiti umetnosti. Čeprav nikdar ni dokončal akademskega izobraževanja, si je sam pridobil obsežno znanje v različnih humanističnih vedah, bil je tudi poliglot. Smrekar je bil član umetnostnega kluba Vesna, ki je deloval na Dunaju. Tam je spoznal Ivana Cankarja in mu izdelal več naslovnic za njegove knjige. Leta 1905 je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osa objavljati svoje satirične dovtipne risbe. Tega leta je Smrekar skupaj z Maksimom Gasparijem prvič obiskal umetnostno središče München, kamor se je za krajša in daljša obdobja vračal celo življenje. Poznal se je tudi z Antonom Ažbetom.

Smrekar je tudi avtor prvega na slovenskih tleh izdanega taroka, t. i. Slovanskega taroka, natisnjenega med letoma 1910 in 1912. V letih pred in med 1. svetovno vojno Smrekarjevo risalo ni počivalo in malo pred koncem vojne je dobil nalogo, kakršne si je dolgo želel: za Novo založbo je ilustriral Levstikovega Martina Krpana. Kmalu po vojni je zbolel za hudo živčno boleznijo in se v letih 1920 in 1921 zdravil v sanatoriju pri Gradcu.

Ko je okreval, je zopet začel delati in poskusil izdajati svoj lastni šaljivi list Pikapok. Vendar ga je leta 1927 doletela tragedija, umrla mu je mama in ostal je sam. Zaradi nizkih dohodkov je moral z doma in trajalo je dve leti, da si je zgradil majhno hišo, kjer je svoje učence poučeval risanja. Zaradi pomanjkanja naročnikov se je začel posvečati mladinski ilustraciji. Predzadnje njegovo ilustrativno delo so bile risbe, podobe in inicialke za zbirko Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke.

Po začetku 2. svetovne vojne na Slovenskem so ga na uličnem pohodu konec septembra leta 1942 ujeli fašisti. Kot sodelavca Osvobodilne fronte so ga brutalno zasliševali in 1. oktobra istega leta ustrelili v ljubljanski Gramozni jami. Pokopan je v Spominskem parku padlih borcev in talcev na Žalah. Po njem se imenujejo Osnovna šola Hinka Smrekarja v Ljubljani in Novi vasi v Celju ter nagrada Hinka Smrekarja, najvišje slovensko priznanje na področju ilustracije (od 1993).

Pripravil: Boštjan Soklič