Špitalska cerkev na Spodnjem trgu v Škofji Loki

Špitalsko cerkev oziroma cerkev nekdanje mestne ubožnice na Spodnjem trgu trenutno obdajajo delavski odri, saj se na njej izvajajo nujna vzdrževalna dela, kot so sanacije razpok in zaplinitev lesenih klopi. Obnovitvena dela so del prizadevanj za oživitev Spodnjega trga in Špitalske cerkve, ki je bila v preteklih letih le redko odprta za javnost.

Škofjeloška mestna ubožnica – Špital – je bila srednjeveška ustanova, ki je delovala do okoli 1950, njeno ime pa se je obdržalo do danes. Ubožnico je v sredini 16. stoletja v svoji hiši ustanovil takratni radovljiški župnik Nikolaj Škofič, po rodu iz Škofje Loke, s svojo materjo Marjeto. Šlo je za hišo na današnji Blaževi ulici, neposredno pod samostanom klaris. Tu so lahko prenočili stari, obnemogli in dela nezmožni meščani. Njen upravitelj je bil znan kot špitalski mojster (Spitalmeister), ki je bil vseskozi odgovoren mestu. Iz arhivskih virov ni znano, kdaj se je ubožnica preselila na Spodnji trg (Lontrg), njeni najstarejši ohranjeni stavbni elementi, kot sta polkrožna portala, pa so iz sredine 16. stoletja. V novih prostorih je lahko bivalo od 15 do 30 oseb, čeprav jih je bilo po sili razmer kdaj tudi več. Vzhodni zid ubožnice je bil poravnan z mestnim obzidjem, na njeni južni strani pa je stal stolp Cvinger, iz katerega so preko lesenega mostu čez obrambni jarek vodila vzhodna mestna vrata. H kompleksu, ki v svoji zasnovi odprtega dvorišča z arkadnim hodnikom spominja na samostanskega, spada tudi cerkev Žalostne Matere božje sedem žalosti in sv. Elizabete z zakristijo, ki je s fasado obrnjena proti Spodnjemu trgu, z ubožnico pa je bila povezana s hodnikom v prvem nadstropju. Duhovni vodja ubožnice je bil loški župnik, za cerkvena opravila v Špitalski cerkvi pa so skrbeli patri kapucini.

Današnja cerkev je bila zgrajena po velikem požaru, ki je leta 1698 prizadel Spodnji trg. Na freski s sv. Elizabeto, ki je bila na fasadi upravne stavbe, je bil z letnico 1729 obeležen konec dolgoletnih popožarnih obnov na Špitalu. V tem času je bila v baročnem slogu končana tudi nova Špitalska cerkev. Fasada, obrnjena proti Spodnjemu trgu, je členjena z lizenami, na vrhu pa se zaključi v tipični baročni strešni čop. Pročelne freske, ki danes niso več vidne, je France Štukl pripisal Janezu Šubicu in jih datiral v konec 19. stoletja, ko so cerkev temeljito obnovili. 

Tloris cerkve je pravokoten, prezbiterij pa ima skoraj kvadratno obliko. V ladji je obokanje banjasto, v prezbiteriju pa križno. Po obodu celotne ladje je sklenjen venčni zidec, ki nekoliko umiri višinski zalet. V cerkvi sta poleg velikega glavnega še dva stranska oltarja, vsi trije pa so okvirno iz prve polovice 18. stoletja. Veliki oltar, ki ga je že leta 1866 prenovil Janez Šubic, je posvečen Žalostni Materi božji. Njeno srce prebada sedem dolgih mečev, kar podobo uvršča v ikonografski tip Marija sedem žalosti (tudi Marija s sedmimi bolečinami), ki dopolnjuje uveljavljeno upodobitev žalujoče Marije nad mrtvim Kristusom (Pietà). Vsak meč simbolizira eno od sedmih bolečin oziroma Marijinih preizkušenj (napoved starca Simeona, beg pred Herodom, tridnevna izguba Jezusa v templju, srečanje z Jezusom na križevem potu, križanje, položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje, položitev v grob). Nad to podobo je v atiki delo Leopolda Layerja iz 1. polovice 18. stoletja, ki prikazuje sv. Elizabeto Ogrsko, ki revežem deli kruh. Ta svetnica, druga zavetnica Špitalske cerkve, velja za zaščitnico vseh dobrodelnih ustanov, kakršna je bila tudi škofjeloška ubožnica. Na oltarju sta ob Mariji še kipa sv. Klare in sv. Frančiška, zgoraj pa sv. Štefan in sv. Lovrenc s svojim mučeniškim orodjem. Levi stranski oltar ima sliko sv. Florjana, nad njim pa je podoba sv. Jurija. Leta 1722 je oltar dala posvetiti družina loškega usnjarja Jurija Šifrerja (Schüffrerja). Desni oltar je posvečen sv. Roku in Boštjanu, nad njima pa je še podoba sv. Neže. V Špitalski cerkvi je tudi Layerjev Križev pot, ki je bil včasih v župnijski cerkvi sv. Jakoba.

Po reformah Jožefa II. je bil Špital v takih dolgovih, da je bilo ukazano njegovo zaprtje. Leta 1784 je bila napovedana prodaja hiše in cerkve na dražbi, vendar pa kupcev ni bilo. Kljub temu so uspeli prodati nekatere premičnine, med njimi srebrne dodatke kipa Matere božje sedem žalosti z glavnega oltarja, ki jih je Špitalski cerkvi podarila žena mestnega sodnika Antona Jurija Radoviča. Cerkev so po tem za nekaj časa zaprli. Ko pa so Lontržani zagotovili, da bodo cerkev vzdrževali sami, je škofija dovolila njeno ponovno odprtje.

Pripravila: Nina Misson

Literatura:

• Tone OBADIČ, Življenje v škofjeloški mestni ubožnici – Špitalu (po kroniki 1923–1931), Loški razgledi, 41, 1994, pp. 131–159.
• Judita ŠEGA, Špital – hiša na robu družbe: razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote v Škofji Loki in Občine Škofja Loka, Loški razgledi, 57, 2010, pp. 265–268.
• Judita ŠEGA, Špital – hiša na robu družbe, katalog ob razstavi v Sokolskem domu, september 2010, Škofja Loka 2010.
• France ŠTUKL, Občinska ubožna hiša in druge socialne zadeve, Loški razgledi, 20, 1973, pp. 48–65.
• France ŠTUKL, Knjiga hiš v Škofji Loki 2, Škofja Loka 1984.