Sprehod skozi čas

Likovna prizadevanja na Gorenjskem 82

+8

Pred 40 leti se je v Kranju, točneje v prostorih Gorenjskega muzeja, zgodila velika likovna razstava Likovna prizadevanja na Gorenjskem 82, na kateri je sodelovalo 48 takrat najbolj vidnih gorenjskih likovnih ustvarjalcev. Razstava je zgodovinsko pomembna predvsem zato, ker so na njej sodelovali avtorji, ki so dotedanji, relativno "mirni tok" gorenjske umetnosti "skalili" z drugačnimi (netipičnimi) pristopi do obravnave izbranih tematik, nakazujočimi novejše smeri in izrazne načine. Do sredine 70. let prejšnjega stoletja so bila namreč likovna prizadevanja na Gorenjskem v veliki meri usmerjena v krajino, v nekaj letih, ki so sledila, pa so realistično, impresionistično ali fauvistično navdahnjeni ustvarjalci (po večini gre za slikarje) svoj pogled na krajino spremenili. Rodila se je "nova krajina", katere nastavki so bili prepoznani že leta 1976 na eni prvih preglednih razstav te vrste pri nas, poimenovane Nove smeri v oblikovanju krajine na Slovenskem, ki sta jo pripravila Združenje likovnih skupin Slovenije in Gorenjski muzej v Kranju. Med letoma 1976 in 1982 je oblikovni razvoj t. i. novokrajinskega slikarstva ustvarjalnost na tem področju odpeljal k manjši ali večji poenostavitvi oz. stilizaciji krajinske podobe, v katero so slikarji poskusili vplesti različna razpoloženja in ji dodati vsebinsko poglobljen izraz.

Na razstavi Likovna prizadevanja na Gorenjskem 82 je sodelovalo kar 11 likovnih ustvarjalcev iz Škofje Loke, članov Združenja umetnikov Škofja Loka, ustanovljenega leta 1979. To so bili: Ive Šubic, Herman Gvardjančič, Franc Novinc, Pavel Florjančič, Mirna Pavlovec, Gorazd Sotler, Aljoša Sotler, Nejč Slapar, Franc Berčič - Berko, Janez Hafner in Simon Mlakar.

Ive Šubic je krajino povezal z zanj tipično figuraliko, Pavel Florjančič, znan predvsem kot fotorealist, pa je realistično slikarsko delo povezal s prostorsko instalacijo in ji tako dodal novo pomensko vrednost. Svojim skulpturam je izrazito fantastično komponento dodala Aljoša Sotler, popartistične tendence pa je v dinamičnih slikarsko-oblikovalskih delih izpostavil Simon Mlakar. V milje urbane krajine je figuraliko na poetično občuten način umestil Nejč Slapar, ki pa se je kmalu po razstavi v Kranju popolnoma posvetil geometrijski abstrakciji. Franc Berčič - Berko je v svojih prizorih poglobljeno analiziral probleme svetlobe in njenih odsevov, urbano motiviko pa prek gibanja figur v eksterieru in interieru podal na (za tisti čas) izjemno inovativen način. Tudi Mirna Pavlovec in Janez Hafner sta se odmaknila od strogega realizma, značilnega za slovensko krajinsko slikarstvo, in se prepustila slikanju v kontekstu podajanju duha prostora, iz katerega umetniško delo izhaja. Izviren prispevek k raznolikosti pokrajinskega izraza je razstavi dodal Herman Gvardjančič s svojim ponotranjenim slikarskim videnjem krajine. Na slikah Franca Novinca so se karakteristični krajinski elementi izgubili v odsotnost in v obrise. Ostalo je le svetlobno trepetanje. Zanimivo je, da je slikarski impresionizem v svojih razstavljenih delih ohranil le Gorazd Sotler, ki je bil v osnovi – kipar.

Pripravil: Boštjan Soklič