Srečanja in sodelovanja z dr. Pavletom Blaznikom

Spomini dr. Janeza Šumrade

Ko sem se 1. oktobra 1981, že s triletno delovno dobo in opravljenim muzejskim strokovnim izpitom, zaposlil kot raziskovalec v Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa SAZU (zdaj že dolgo: ZRC SAZU) v Ljubljani, sem med tistimi avtoritetami v zgodovinopisju, ki me med študijem niso učile na Filozofski fakulteti in jih zato še nisem osebno poznal, sem pa že prebiral njihove znanstvene objave, prvič srečal dr. Pavleta Blaznika (1903–1984). Tedaj in najbrž še dandanes najpomembnejši slovenski agrarni in lokalni zgodovinar, rojen v Škofji Loki v obrtniški družini – in vse življenje močno pripaden rodnemu mestu z okoliško pokrajino, nekdanjemu gospostvu freisinških škofov – je bil že dolgo v zasluženem pokoju, je pa prihajal zelo redno delat na Zgodovinski inštitut, da bi zaključil svojo temeljno raziskavo zgodovinske topografije Slovenske Štajerske in Koroške do leta 1500 (izšlo posmrtno 1986–1988). Skoraj osemdesetletni gospod je bil, ko sva se spoznala, v odlični psihofizični kondiciji, ki jo je črpal iz rednih pohodov v hribe in dnevnega pešačenja po Ljubljani. Takoj me je pritegnil s svojim šegavim, včasih ironičnim načinom pripovedovanja in izjemnim, občudovanja vrednim znanjem. Prebral je že nekaj mojih zgodnjih razpravic, v Celju – mestu moje prve zaposlitve – pa je sam preživel četrt stoletja kot gimnazijski profesor in zatem ravnatelj tamkajšnje klasične gimnazije, zato me je sprejel odprto in naklonjeno. Že kmalu me je zabaval z anekdotami o svojih in deloma tudi mojih celjskih znancih, od katerih so bili najstarejši njegovi nekdanji službeni kolegi, mlajši – vendarle vsi bistveno starejši od mene – pa njegovi bivši dijaki, že v pokoju ali nedaleč stran. Na neprisiljen način me je začel tudi poučevati: pod njegovim neformalnim mentorstvom sem se utrdil v branju srednjeveških listin, urbarskega in desetinskega gradiva, uvedel v uporabo vseh treh za starejšo slovensko zgodovino važnih katastrskih virov (terezijanskega, jožefinskega, franciscejskega), seznanil pa me je tudi z najpomembnejšo literaturo za raziskovanje srednjeveške zgodovinske topografije. Neformalni seminar, ki sva ga imela dokaj redno in sprva v dvoje, se je pozneje razširil z nekaterimi drugimi kolegi, danes pripadniki starejše generacije še aktivnih zgodovinarjev. V zadnjem obdobju svojega življenja me je tudi povabil, naj si deliva veliko delovno sobo v Zgodovinskem inštitutu, ki jo je dotlej uporabljal samo on. Laskava ponudba je bila deloma praktične narave, saj sva mu z njegovim nekdanjim gimnazijskim dijakom in mojim univerzitetnim profesorjem dr. Božom Otorepcem, vrhunskim strokovnjakom za slovensko srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede, takrat že pomagala pri redakciji njegovega zadnjega znanstvenega dela; po smrti dr. Blaznika sva ga s sodelovanjem dr. Darje Mihelič tudi pripeljala do objave. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel in se “preselil” k njemu. Žal je potem kmalu doživel hudo prometno nesrečo – na prehodu za pešce (!) pri ljubljanskem Šentjakobskem mostu ga je zbil tovornjak – si navidezno kar hitro opomogel, a posledice so bile resnejše, kot se je zdelo na prvi pogled in so z zamikom postale tudi usodne. Pokopali smo ga v grobnico družine njegove soproge v Celju, zdaj pa že nekaj časa počiva na pokopališču v rodni Loki.

Avtorjeva izvoda njegovih najpomembnejših del o zgodovini Škofje Loke in loškega ozemlja z naslovom Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Urbarji freisinške škofije (Ljubljana 1963) ter Škofja Loka in loško gospostvo 973–1803 (Škofja Loka 1973), ki sem ju pred nedavnim z velikim zadovoljstvom izročil Loškemu muzeju, saj je bil dr. Blaznik med ustanovitelji Muzejskega društva v Škofji Loki in njegov dolgoletni predsednik (1937–1974), bi ne bili nikakršni knjižni redkosti, če bi ju njun avtor stalno ne dopolnjeval, bodisi s svinčnikom na robove natisnjenega besedila ali pa z zapiski na listih formata A5, vloženimi na ustrezna mesta v obeh publikacijah. Zato naj sklenem, da bo najbrž moral vsak resnejši bodoči raziskovalec starejše preteklosti Škofje Loke, Poljanske in Selške doline, če bo hotel nadaljevati Blaznikovo delo tam, kjer sta njemu zastala roka in pisalni stroj, preden se bo lotil lastnih raziskav, temeljito preučiti njegove rokopisne avtorske dopolnitve obeh publikacij. Prav v tem pa je po mojem prepričanju pomen izvodov obeh temeljnih del dr. Pavleta Blaznika, katerih varuh je postal Loški muzej.   

Dr. Janez Šumrada, veleposlanik Republike Slovenije v pokoju