Srednjeveška saga o loku, samostrelu in puščičnih osteh

Ob občasni razstavi o gradu Divja Loka, ki je na ogled v stalni zbirki Loškega muzeja, nadaljujemo s predstavitvami predmetov srednjeveške materialne kulture, ki so bili doslej odkriti na tej utrjeni freisinški postojanki. Tokrat smo se posvetili loku in samostrelu, dvema srednjeveškima orožjema, ki sta se uporabljala ne le za boj na daljavo, ampak tudi za lov. Do uveljavitve ognjenega strelnega orožja sta predstavljala vrhunec orožarske tehnologije. Ker se v arheoloških kontekstih nista ohranila, o njuni prisotnosti in uporabi pričajo predvsem železne puščične osti različnih oblik in velikosti, ki so bile sestavni del njunih izstrelkov (puščic).

V legendi o loškem grbu je lok odigral izjemno pomembno vlogo. V rokah neustrašnega črnega služabnika je postal orožje, s katerim je zamorec usmrtil medveda, ki je napadel freisinškega škofa Abrahama med popotovanjem po Poljanski dolini. To dejanje mu je prineslo večno slavo, saj se njegova podoba še danes nahaja v loškem mestnem grbu. S tem pa se je slavna zgodovina loka na Loškem bolj ali manj končala, saj jih srednjeveški pisni viri praktično ne omenjajo oziroma so bili v primerjavi s samostreli v povsem podrejenem položaju.

Med ročnim orožjem za boj na daljavo z gradu Divja Loka so številne puščične osti s trnastim in tulastim nasadilom ter različnimi oblikami lista. Glede na velikost in maso predvidevamo, da so se večinoma uporabljale za streljanje s samostrelom.

Puščica je bila sestavljena iz lesene palice, na katero je bila spredaj pritrjena kovinska ost, na zadnjem koncu pa je bila opremljena s peresi. Pri samostrelnih puščicah so namesto peres uporabljali trše materiale kot npr. pergament, tanek les, pločevino itd. Puščice, ki so se uporabljale za streljanje z lokom, so bile dolge in tanke, merile so 50–70 cm, pri angleškem loku lahko tudi do 100 cm, medtem ko so za streljanje s samostrelom uporabljali bolj čokate in krajše izstrelke. Njihova dolžina se je večinoma gibala med 37 in 43 cm. Zaradi lažje pritrditve na leseno palico so bile osti puščic opremljene s trnastim ali tulastim nasadilom. Pri prvih so dolg in tanek trn zapičili v vrat puščice, ki so ga nato močno povili. Tiste, ki so bile opremljene s tulastim nasadilom, so preprosto nataknili na vrat puščice in jih dodatno učvrstili z lepilom. Puščične osti so izdelovali iz železa s kovanjem, včasih so jih dokončno oblikovali še z brušenjem.

Osti za lok in samostrel je včasih težko ločevati. Samostreli, ki so se napenjali z roko, so bili razmeroma šibki in so zato zanje uporabljali manj masivne izstrelke kot pri močnih vojaških samostrelih. Poleg tega so bili nekateri loki po moči zelo blizu samostrelom. Zaradi tega je ločnica med enimi in drugimi ostmi precej zabrisana. Razlikovanje nam dodatno otežuje dejstvo, da so bile številne namensko izdelane oblike osti v uporabi pri obeh orožjih. Tudi oblikovanost nasadila ni odločujoč kriterij pri razlikovanju, kajti pri samostrelnih puščičnih osteh srečamo tako nasadni trn kot tul.

Samostrel

Izvor samostrela, ki se je v srednjem veku pojavil v Evropi, ni pojasnjen. Prve upodobitve v zahodni Evropi segajo v 10. in 11. stoletje, v 12. stoletju pa so se pojavile prve specializirane vojaške enote samostrelcev. Prava poplava informacij o samostrelu tako iz arabskih kot zahodnih virov izhaja iz obdobja križarskih vojn, kjer je prišlo do njegove množične uporabe na obeh sprtih straneh.

Srednjeveški samostrel je bil sestavljen iz loka s tetivo in lesene opore, na kateri se je nahajal želod za vpenjanje tetive in sprožilo. Pri prvih samostrelih je bil lok izdelan iz lesa, najpogosteje tisovine. Od 12. stoletje dalje so bili v rabi kompozitni samostreli, ki jih je Evropa spoznala v križarskih vojnah. Kompozitni samostreli so imeli krajše loke od lesenih, hkrati pa so premogli več moči. Bili so bolj zanesljivi in se manj lomili v primerjavi z lesenimi in jeklenimi. Sestavljeni so bili iz lesa, roževine in kit. Samostrelne loke so sestavili iz lesa, ki je nudil potrebno stabilnost in več snopov roževinastih trakov. Tako pripravljeno jedro so obdali z več plastmi živalskih kit, vse skupaj pa v celoto povezali z močnim lepilom. Na koncu so samostrelni lok prevlekli še z različnimi prekrivnimi materiali (pergament, usnje, platno, kačja ali koža morskega psa …), ki so jih pogosto tudi poslikali. V 14. stoletju so samostrelne loke začeli izdelovati tudi iz jekla, ki je postajalodo konca prve četrtine 15. stoletja vse pogostejši material za samostrelne loke. Za dodatno zaščito pred vremenskimi vplivi so samostrele z jeklenimi loki shranjevali in prenašali v nepremočljivih prevlekah iz povoščenega usnja ali platna.

Samostrel je bil močno in natančno orožje. Poleg visoke cene je bila njegova glavna pomanjkljivost zamudno napenjanje. Stremenski samostreli so bili med šibkejšimi, napenjali so se z roko ali ob pomoči napenjalnega kavlja. Z njimi so izstreljevali lažje izstrelke. Pravo nasprotje stremenskim so bili kavljasti samostreli. S tovrstnimi samostreli, ki so jih uporabljali tudi pri lovu na medvede in ostalo večjo divjad, so izstreljevali masivnejše izstrelke. Ker so bili zelo močni, so za njihovo napenjanje uporabljali različne vzvode, škripce oziroma napenjalne vitle in zobata kolesa z ročico.

Praktično vse doslej odkrite osti na lokaciji opuščenega gradu Divja Loka lahko opredelimo kot osti puščic za samostrele. Da so bili samostreli na Loškem skozi celoten srednji vek dominantno orožje, potrjujejo tudi sočasni pisni viri. V inventarnih popisih z Loškega gradu, ki so nastali v začetku 14. stoletja, popisovalci niso zabeležili niti enega samega loka. Očitno so se zemljiški gospodje pri obrambi vseh treh gradov bolj zanašali na samostrele, saj so popisovalci med grajskim inventarjem zabeležili vse od navadnih lesenih, do kompozitnih ter velikih in močnih obzidnih oziroma kavljastih samostrelov. V povezavi z njimi je zelo zgovoren podatek, ki ga srečamo v pisnih virih. V tretjem popisu premičnega inventarja na Loškem gradu, ki je nastal v času vlade škofa Konrada III. leta 1321 se omenja tudi grad Divja Loka, kjer se je tedaj nahajalo “pet kavljastih samostrelov, od katerih sta bila dva v stolpu”. Dejansko je imel pri obrambi utrjenih postojank samostrel pred lokom veliko prednosti. Bil je enostaven za uporabo, ni zahteval posebnega urjenja in strelčeve moči kot npr. uporaba dolgega loka, odlikoval se je z večjim dometom in prebojno močjo, hkrati pa je strelec lahko z napetim samostrelnim lokom brez napora dlje časa čakal na ustrezen trenutek preden je orožje sprožil proti cilju.

V 16. stoletju je samostrel začel izgubljati svoj pomen, nadomeščati ga je začelo ročno ognjeno strelno orožje.

 

Pripravil: Jože Štukl