Stekleno posodje iz srednjeveške Škofje Loke: angsterji z Loškega gradu

Začetki Loškega gradu segajo v drugo polovico 12. stoletja. Nanj se nanaša krajši zapis iz leta 1202, ki omenja “močno utrjen grad v kraju, ki se imenuje Loka”, kar dokazuje njegov obstoj od konca 12. stoletja dalje. Iz dokumenta, datiranega v leto 1270, ki govori o gradovih in utrdbah na freisinškem ozemlju, lahko sklepamo, da so oskrbnikov sedež najkasneje do tega časa prenesli s Stolpa na Kranclju na spodnji Loški grad.

Loški grad, ki se je ohranil vse do danes v precej spremenjeni obliki, je imel skozi stoletja zelo burno zgodovino. Poleg številnih prezidav je od 19. stoletja dalje zamenjal kar nekaj lastnikov, ki so ga prilagajali duhu časa in svojim potrebam. Zato se od originalne opreme ni ohranilo popolnoma nič. Ohranili pa so se trije popisi premičnega inventarja, ki so nastali v letih 1315, 1318 in 1321, v času vlade freisinškega škofa Konrada III. (1314–1322). V vsakem izmed grajskih prostorov so popisovalci natančno zabeležili ves premični inventar, ki je ostal na gradu vsakič, ko se je škof z obiska v Škofji Loki vrnil domov v Freising. Ti popisi so danes dragocen vir za proučevanje srednjeveške materialne kulture. Poleg tega imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost, saj predstavljajo najstarejše ohranjene popise grajskih inventarjev z današnjega slovenskega področja. Kot zanimivost lahko povemo, da so že v prvi polovici 13. stoletja na Loškem gradu posedovali in uporabljali med drugim tudi številne steklene predmete.

Raznolikost odkritih steklenih predmetov pri arheoloških raziskavah srednjeveških gradov in mest na Slovenskem dokazuje, da pri uporabi stekla v srednjem veku nismo v ničemer zaostajali za drugimi deli razvite Evrope. Za obstoj steklarskih delavnic v srednjem veku še ni dokazov, toda če upoštevamo obstoj steklarske obrti v rimski dobi in bogato steklarsko tradicijo mlajših obdobij, te možnosti ne gre povsem izključiti. V pisnih virih se delavnice stekla na Slovenskem omenjajo šele v 16. stoletju v Ljubljani. Pregled in primerjava oblik z znanimi steklarskimi središči po Evropi kaže, da so mnogi izdelki 14. in 15. stoletja prišli v naše kraje kot import. Steklene posode, ki bi jih lahko datirali v čas pred drugo polovico 14. stoletja, so na Slovenskem redke. Kljub pomanjkanju materialnih virov in redkim arhivskim dokumentom lahko glede na druge predele srednje Evrope, kjer so bile steklene posode pogostejše že proti koncu 13. stoletja, sklepamo, da je bila steklenina pri bogatejših družbenih slojih pogostejša, kot se danes kaže. V 15. in 16. stoletju steklene posode tudi pri nas niso bile več luksuzno blago, ampak so predstavljale del standardne opreme bogatejših domov. Stekleni predmeti so bili zaradi svoje krhkosti posebej dragoceni, zato so tudi navadnejšo steklenino na mizo dali predvsem za posebne priložnosti in praznične dni, sicer so uporabljali lesene in keramične posode ali posode iz plemenitih kovin.

Predvidevamo lahko, da so bili stekleni predmeti, zabeleženi v inventarnih popisih z Loškega gradu, večinoma uvoženi, kar je še posebej očitno za posebno obliko steklenih posod – angsterje, ki jih tokrat podrobneje predstavljamo. To obliko steklene posode poznamo tudi pod imenom Kuttrolf. Gre za trebušasto vrsto steklenice, katere vrat je izdelan iz ene ali več medsebojno prepletenih cevk, ki se na vrhu zaključujejo z izlivom, ki je včasih trolistno oblikovan. Zaradi zoženega vratu je iz omenjenega tipa steklenic tekočina tekla počasi oziroma je zgolj kapljala. Njihova primarna funkcija ni bila v shranjevanju in točenju pijače, ampak so služile predvsem za pitje. Tovrstno početje je bilo zelo zabavno za celotno družbo za omizjem, saj so le najbolj izkušeni pivci ob spretnem obračanju steklenice iz nje uspeli popiti pijačo brez polivanja.

V popisu iz leta 1318 so v Lavrinovi sobi zabeležili pet dunajskih angsterjev (angstar de Wienna), medtem ko so v isti sobi leta 1321 našteli štiri dunajske in velik poslikan angster iz Akersa, še en velik in dva majhna angsterja. Popisa omenjata neposlikane in poslikane velike in majhne angsterje. Zaradi časovne oddaljenosti je danes zelo težko točno določiti njihov izgled, najverjetneje pa je v obeh primerih šlo za prestižnejši izdelek takratnih priznanih “blagovnih znamk”.

Pripravil: Jože Štukl