Stoletnica ustanovitve Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani

Leta 2020 je minilo 100 let od ustanovitve Osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani. Na to obletnico so v Mestnem muzeju Ljubljana postavili pregledno razstavo in izdali katalog Stari vzorci, nove čipke. Kustosinja, muzejska svetnica Mojca Ferle, je na razstavi in v katalogu nazorno in zanimivo predstavila poslanstvo, delovanje in vlogo Osrednjega zavoda za žensko domačo obrt, ki se je kasneje preimenoval v Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt v Ljubljani (v nadaljevanju DOZ). Pri nastajanju razstave je medgeneracijsko povezala ljubljanske klekljarice, od mojstric klekljanja, tistih, ki so klekljati začele v tretjem življenjskem obdobju, do mladih, ki v čarobni svet križanja in prepletanja niti šele pogumno vstopajo. Za omenjeno razstavo so naklekljali čipke po starih vzorcih.

V delovanje DOZ-a so bile sicer močno vpete tudi loške klekljarice, saj so največ čipk zanj izdelali v Žireh, Železnikih, Poljanski in Selški dolini, izven loškega območja pa še v Polhovem Gradcu in Horjulu.

Osrednji zavod za žensko domačo obrt je Pokrajinska vlada za Slovenijo v skrbi za pospeševanje in razvoj ženske domače obrti po koncu prve svetovne vojne ustanovila 1. marca 1920 in ga leta 1929 preimenovala v Državni osrednji zavod za žensko domačo obrt v Ljubljani. Zavod je deloval na treh področjih: izobraževanju, produkciji in prodaji klekljanih čipk in drugih ročnih del ter promociji klekljane slovenske čipke.

Vodstvo zavoda je bilo zaupano Ivanu Vogelniku (1863–1923), ki je ponovno vzpostavil čipkarske šole v krajih, kjer so pred 1. svetovno vojno že obstajale (Horjul, Polhov Gradec, Trata-Gorenja vas, Železniki, Žiri), in ustanovil nove (Fara pri Kočevju, Kamna Gorica). Na Jesenicah je odprl tečaj toledo vezenja (tj. vezenina, ki nastane, če na vsake štiri niti vodoravno in navpično po štiri niti potegnemo iz tkanine, druge pa obšijemo), v Zagorju ob Savi tečaj vezenja za biserna dela (biserno vezenje je posebna vrsta vezenja s srebrno ali zlato nitko; za ročno vezenje praporov, mašnih plaščev) in v Prevaljah tečaj za file (necane in mrežene čipke). Omenjena izobraževanja so potekala tudi na sedežu DOZ-a v Ljubljani, na Turjaškem trgu, kjer so poučevali: klekljane in šivane čipke, belo in pisano vezenje, file čipke in biserna dela. Za redne učenke na DOZ-u , stare vsaj 14 let, je šolanje trajalo vsaj dve leti. Dekleta in žene, ki so že klekljale, pa so lahko po nasvete prihajale po potrebi. Material in izobraževanje je bilo brezplačno, izdelki pa so bili last zavoda. Ko so učenke pridobile dovolj znanja, so lahko delale tudi od doma, za kar so prejele plačilo. Od leta 1919 do junija 1938 se je na zavodu, podružničnih šolah in tečajih skupno izobraževalo okoli 10.400 učenk.

Po smrti Ivana Vogelnika je bil za novega ravnatelja imenovan Božo Račič (1887–1980). Nadaljeval je z izobraževanjem, ki ga je zastavil njegov predhodnik, in si prizadeval za večjo prepoznavnost in veljavo klekljane slovenske čipke v mednarodnem prostoru. Zaslužen je za razvoj narodne slovenske čipke, ki se je oblikovala v sodelovanju s slovenskimi umetniki.

Po drugi svetovni vojni je nova oblast DOZ ukinila, nasledita ga DOM Ljubljana in Šola za umetno obrt v Ljubljani.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Ferle, Mojca: Stari vzorci, nove čipke. I. del. Vzorci DOZ Ljubljana. Razstavni katalog, Mestni muzej Ljubljana, 2020.
• Ferle, Mojca: Klekljana čipka, enim drobiž, drugim prestiž. V: Čipka, enim drobiž, drugim prestiž. MGML, Ljubljana, 2016, str. 55–95.