Suške slikarije na temo prilike o pametnih in nespametnih devicah

Cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki stoji na polju izven vasi, na robu višje terase. Najprej je bila to romanska cerkev Svetega Janeza v Goščavi, sezidana že v 12. stoletju, okoli leta 1450 pa so jo povečali in obnovili.

Freske iz 15. stoletja so vrhunski spomenik srednjeveškega slikarstva, cerkev pa ima tudi enega najlepših prezbiterijev z zvezdnatim obokom, t. i. kranjskim prezbiterijem. V preteklosti je bila zato predmet številnih raziskav, ugledni slovenski umetnostni zgodovinar dr. Marjan Zadnikar je o suškem kranjskem prezbiteriju napisal sledeče: “Obok gotskega prezbiterija na Suhi pri Škofji Loki je urejen po zvezdnatem načinu in je ves poslikan. Okrog Kristusa v osrednjem polju so zbrani simboli štirih evangelistov, oblikam vseh drugih polj pa se prilagajo angeli z napisanimi trakovi s hvalnicami. Na temenskih sklepnikih sta glavi Kristusa in Janeza Krstnika, cerkvenega patrona. Slikarije je sredi 15. stoletja ustvarila neznana delavnica iz nasledstva furlanskih mojstrov in pomenijo najpopolnejši primerek poslikanega ‘kranjskega prezbiterija’. V šilastih poljih pod obokom sta prizora Obrezovanja in Darovanja v templju, v srednjem pasu je v naslikanih šest apostolov, spodaj pa so mučenci in mučenke. Izredno barvite slikarije so skupaj z obokom nastale sredi 15. stoletja, spodnji pas pa je že kot ‘restavrator’ poslikal Jernej iz Loke okrog leta 1530. O cerkvici je v knjigi Škofja Loka z okolico pisal tudi prof. France Planina: “Slikani zastor pri tleh je leta 1530 nadomestil Jernej iz Loke, naš zadnji gotski slikar, z doprsnimi slikami mučencev in pametnih ter nespametnih devic.”

V Loškem muzeju hranimo več kopij srednjeveških fresk iz prezbiterija suške cerkve Sv. Janeza Krstnika, ki jih je leta 1948 izdelal akademski slikar, ilustrator in scenograf Ivan Čargo. Freske s pritličnega pasu prezbiterija prikazujejo svetnike in svetnice v doprsnih pozah. Po načinu slikanja se med seboj precej razlikujejo. Freski z motivoma pametne in nespametne device s slavoločne stene kažeta na delavnico, ki se po barvitosti veže na furlansko slikarsko izročilo in ni v direktni povezavi z mlajšimi slikarijami Jerneja iz Loke. Najbrž je freski v tipični gotski maniri ostrih gub naslikal domač mojster pod neposrednim vplivom Italijana, ki je izvedel prizor Marijinega kronanja nad sedanjim vhodom v zakristijo. Iz navedenega lahko sklepamo, da je Jernej iz Loke avtor slik z mučenci in mučenkami na spodnjem pasu prezbiterija, ne pa prizorov z devicami na slavoločni steni. Stiki s furlanskim slikarstvom sicer odmevajo tudi v njegovem delu, ki v pozni dobi razkriva celo nekaj renesančnih črt, čeprav je na splošno ujeto v srednjeveški predstavni svet. Svoj slikarski program je uspešno in dekorativno podrejal dani arhitekturi in ikonografskim predpisom, po kvaliteti pa ni presegel ravni solidne slikarske obrti.

Freski na temo pametnih in nespametnih devic ilustrirata priliko iz Matejevega evangelija v Novi zavezi Svetega pisma. Prilika ali parabola je v najožjem pomenu besede kratka pripovedna zgodba v prozi ali verzih, ki ob fiktivnem, a običajno realnem primeru iz vsakdanjega življenja podaja nek moralni nauk. Ta največkrat ni izražen z besedami, je pa ponavadi zelo očiten in se ga z lahkoto da razbrati. Tako se razlikuje od prispodobe, kjer je nauk običajno izražen z besedami, od basni pa po tem, da v njej nastopajo osebe in ne poosebljene živali, rastline, narave sile in neživi predmeti. Funkcija parabole je v tem, da naj bi vplivala na človeka, njen namen pa je predvsem poučen. S svojim naukom človeku daje zgled, kako naj se v podobnih okoliščinah, kot jih predstavlja zgodba, vede. V krščanstvu so najbolj znane Jezusove prilike, ki so zajete v Novi zavezi Svetega pisma, in sicer: O dobrem pastirju, O izgubljenem sinu, O pametnih in nespametnih devicah, O farizeju in cestninarju, O sejalcu in semenu idr. Prilike so sicer poznane tudi v judovstvu, islamu, budizmu. 

Prilika o pametnih in nespametnih devicah, Evangelij po Mateju 25,1-13

Tedaj bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet pametnih. Nespametne so vzele svetilke, niso pa s seboj vzele olja; pametne pa so s svetilkami vred vzele olja v posodicah. Ker pa se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa nastane vpitje: ‚Glejte, ženin gre, pojdite mu naproti!‘ Tedaj vse tiste device vstanejo in napravijo svoje svetilke. In nespametne rečejo pametnim: ‚Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo.‘ Toda pametne odgovorijo: ‚Da morda ne poide nam in vam, pojdite rajši k prodajavcem in si ga kupite.‘ Medtem ko so šle kupovat, pride ženin; tiste, ki so bile pripravljene, gredo z njim na svatbo in vrata se zapro. Pozneje pa pridejo tudi ostale device in pravijo: ‚Gospod, gospod, odpri nam!‘ On pa jim odgovori: ‚Resnično, povem vam: Ne poznam vas.‘ Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.

Pripravil: Boštjan Soklič