Sveti trije kralji oziroma modri z Vzhoda, 6. januar

Dvanajst dni po božiču, tj. 6. januarja, je praznik Svetih treh kraljev, v Matejevem evangeliju imenovanih modri z Vzhoda. Prav tam izvemo, da se je ob času Jezusovega rojstva v Betlehemu na vzhodu prikazala čudovita zvezda. Trije modri z Vzhoda so šli za njo in prišli do Jeruzalema. Tam so spraševali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit.” Ko je judovski kralj Herod slišal za modre z Vzhoda, ki iščejo novorojenega kralja, se je ustrašil in od njih zahteval, naj mu povedo, kje je dete, ko ga najdejo. Modri so nadaljevali pot za zvezdo, ki jih je pripeljala v Betlehem. Tam so se poklonili detetu Jezusu in ga obdarovali z zlatom, kadilom in miro. Ti darovi odsevajo bogato simboliko: zlato so Jezusu darovali kot kralju, kadilo kot Bogu, miro pa kot umrljivemu človeku (mira je dišava, ki so jo uporabljali pri maziljenju trupel, da niso zaudarjala). Modre z Vzhoda je angel v sanjah opozoril, naj se vrnejo po drugi poti, in naročil tudi Jožefu, naj z Marijo in Jezusom zbežijo v Egipt. Ko je Herod izvedel, da so ga modri prevarali, je dal v Betlehemu in okolici pomoriti dečke, stare do dveh let.

V 6. stoletju modri z Vzhoda dobijo imena: Gašper (Kasper), Miha (Melhior) in Boltežar (Baltazar). V ljudski umetnosti so ponavadi upodobljeni tako, da je eden od njih Evropejec, drugi Azijec in tretji črnec. Ker so Sveti trije kralji razglasili novico o Jezusovem rojstvu, se ta praznik v Cerkvi uradno imenuje Gospodovo razglašenje ali epifanija.

Za Slovence je predvečer praznika Gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev tretji sveti večer (prvi sveti večer je večer pred božičem, drugi silvestrovo pred novim letom). Stara navada je, da na vse tri svete večere v družinah molijo ter blagoslovijo (pokropijo z blagoslovljeno vodo in pokadijo s kadilom) svoje domove in gospodarska poslopja. Na predvečer praznika svetih treh kraljev pa na podboje vrat s kredo izpišejo začetnice njihovih imen in letnico: 20 + M + G + B + 25.

Po starih običajih so na predvečer “tretjega svetega večera”, tj. praznika Svetih treh kraljev, pripravili mizo kakor pred božičem in novim letom. Na mizo, prekrito z belim prtom, so položili božični kruh poprtnjak skupaj s posodico z blagoslovljeno vodo in vejico iz cvetnonedeljske butare ter razpelom. Na omenjeni praznik so kruh razrezali in vsak je dobil košček, le krajček so shranili. Košček poprtnjaka so ponudili vsakemu, ki je prišel v hišo. Verjeli so, da ima magično moč, saj “kdor poje devet poprtnjakov, je močan za devet junakov”. Nekaj so ga dali tudi živini. V Poljanski dolini so verjeli, da tistih kokoši, ki so na svete tri kralje dobile poprtnjak, lisica ne more odnesti. Božični kruh je veljal kot zaščitno in zdravilno sredstvo ter naj bi dobro vplival na pridelek. S shranjenim krajčkom so zdravili tudi bolno živino. V Dražgošah se je krajček postopoma preoblikoval v samostojno medeno pecivo, ki so ga dekleta podarila svojim fantom poleg tobaka in mehurja za shranjevanje tobaka.

V zvezi s trikraljevskim praznovanjem se je v mestih sredi 16. stoletja na pobudo “šolnikov” uvedlo trikraljevsko koledovanje. Učitelji so s šolarji hodili pet in voščit novo leto k premožnejšim meščanom, duhovščini in samostanskim predstojnikom, da so si nabrali nekaj darov, s katerimi so se lahko lažje preživljali. To šego so najverjetneje prevzeli tudi dijaki poznejših jezuitskih šol in jo iz mest prenesli na podeželje. 

Leta 1854 je Jožef Levičnik v Šolskem prijatelju opisal trikraljevsko koledovanje v Železnikih. Nastopalo je pet fantov, starih od 10 do 16 let: trije kralji, angel in Herodot, ki so pred hišo zapeli kolednico. Levičnik je dodal, da koledniki zapojejo še kakšno pesem in da je ta navada v Železnikih zelo stara, fantje, ki koledujejo, pa imajo pravico do svoje vloge v koledovanju, a jo morajo kupiti ali vzeti v najem, če želijo v njej nastopati. Danes trikraljevski koledniki ponovno obiskujejo naše domove in zbirajo denar za misijone.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

Grčar, Leopold Andrej: Jaslice. Zgodovina jaslic in njihov oznanjevalni pomen. Družina, Ljubljana, 1997.

Levičnik, J.: II. Koleda. Šolski prijatelj, letnik 3, št. 3, 17. 1. 1854, str. 20. 

Kumer, Zmaga: Mi smo prišli nocoj k vam … Slovenske koledniške pesmi. Ljubljana, 1995.

Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev IV. Celje, 1970.

Kuret, Niko: Slovenska koledniška dramatika. Ljubljana, 1986.

Mohorič Bonča, Katja: Krajčki, srčki, fajfe (in druge podobe dražgoških kruhkov): estetsko dovršeno pecivo in nosilec starih pomenov. Železne niti, 15/2018, Muzejsko društvo Železniki, str. 187–199.