Tone Logonder

Dramatik in lirik v eni osebi

Kipar Tone Logonder (1932–1987) je ustvarjalec, ki je Škofji Loki v kontekstu javnega prostora zapustil neprecenljivo likovno dediščino. Urbano podobo domačega kraja je nadgradil z estetskimi in kulturnozgodovinsko pomenljivimi javnimi spomeniki, ki so v nekaj desetletjih postali nepogrešljivi prostorski organizmi znotraj tisočletnega mesta in v njegovi okolici. Logondrovi kiparski izdelki (potreti, figuralne kompozicije, reliefi, frizi in graverska dela) za Ločane niso zgolj navadne skulpture. Njegova dela, ubrana na loško tematiko, vzbujajo občutek pripadnosti miljeju, iz katerega so izšli Šubici, Ivan Grohar, Ivan Tavčar, Avgust Berthold in druge pomembne osebnosti.

V Loškem muzeju hranimo kar nekaj Logondrovih skulptur iz toniranega in netoniranega mavca, ki so se (na srečo) ohranile v prostorih Loškega gradu, kjer je imel umetnik pred več kot tridesetimi leti svoj atelje. Poleg doprsnega spomenika Antonu Ažbetu in potreta Ivana Groharja v mavčnih verzijah v preostalih delih spoznavamo bolj lirično plat Logondrovega ustvarjanja, prepoznavno v oblikovanju ženskih aktov in otroških glavic. Naturalistične tendence najbolj izraža doprsni kip Matere, mitizacija skoraj arhetipske ženske pojavnosti pa je zaobjeta v kubični interpretaciji Klekljarice. Raznolikost mojstrovega prispevka je vidna tudi na reliefu z ikonografskim motivom objokovanja Kristusa, zamišljenim za nagrobni spomenik Logondrovih, ki je bil odlit v bron leta 1976.

Tone Logonder kot kipar ni bil avantgarden. Izhajal je iz klasičnega kiparskega načina, vendar pa je pri svojih razmišljanjih jemal v ozir tudi izkušnje postimpresionističnega in abstraktnega kiparstva, jih vpletal v svoje koncepte in vseskozi preverjal. Poskušal je uravnotežiti realistične in abstraktne tendence, tako da ga je včasih odneslo bolj v eno, drugič pa v drugo smer, vedno pa se je prilagajal tudi potrebam naročnikov. Njegove skulpture so izvedene v znamenju kompromisa med usmerjenostjo k plastični obliki in z rahlo težnjo po stilizaciji. Logondrov kiparski ekspresionizem ima dva aspekta, ki obstajata drug ob drugem in se dopolnjujeta – lirski in dramatski. Na reliefih za nagrobnike podaja trpljenje z razvlečenimi linijami teles, pri otroških obrazih pa so njegova glavna prizadevanja usmerjena v mehkobo linij in lirsko intonacijo. Ker je pri reliefih izrazito orientiran na risarsko predlogo, delujejo v osnovi bolj rezljano kot modelirano. Prosto stoječi ženski akti so za Logondra tematika, ki izraža njegovo ljubezen do materialnosti. Tema akta je večna, obdelava človeške figure v kateremkoli materialu pa tudi. Lepota ženskega telesa je za Logondra lepota konkretnega sveta, ženski akti pa spadajo med njegova najlepša dela. So monumentalni, a hkrati lirični v mehkobi volumna, linij in enakomernega ritma jedrih oblik. Prek ženske figure se Logonder vrača k naravi, izrazni klimaks pa dosega z volumni razčlenjenih in razdelanih mas ter linij, medsebojno uravnoteženih v enkratno harmonično celoto. Melodioznost in intimnost je najbolj zaznavna v otroških glavicah (delno tudi pri ženskih aktih) in predstavlja nasprotje dramatičnosti večjih del, kot je na primer kip Ivana Groharja v Sorici, ki je hkrati monumentalen in ponotranjeno mističen.

Če Toneta Logondra primerjamo s kiparji, ki so utemeljevali različne stile in smeri v zgodovini zahodnoevropskega kiparstva, se zdi njegov prispevek v tej povezavi neznaten. Ni bil umetniško pred svojim časom niti ni bil izrazit nosilec nekega specifičnega stila ali gibanja. Imel pa je neverjetno zmožnost, voljo in talent, da je uspešno asimiliral tuje izkušnje, jih povezal z domačo tradicijo ter posledično pustil v širšem slovenskem prostoru pomembne sledove. Čeprav je bil tipični predstavnik svojega časa, izrazitejših posnemovalcev ali naslednikov nima. Logonder ni prestavljal mejnikov znotraj razvoja slovenskega kiparstva v drugi polovici 20. stoletja; v njegovi umetnosti prepoznavamo izkušnje Barlacha, Meštrovića, Smerduja, skratka, pristope kiparjev – nosilcev modernističnih smeri v njihovem času. Čeprav ni usodno vplival na razvoj slovenskega kiparstva, je z močjo svoje umetniške osebnosti, izraznostjo svojih številnih del (malih plastik, javnih spomenikov) in osebne karizme postal eden pomembnejših loških umetnikov preteklega in polpreteklega časa. Postal je obče dobro, del bogate loške umetnostnozgodovinske dediščine in še dolgo bo ostal v kolektivnem spominu prebivalcev Škofje Loke z okolico.

Pripravil: Boštjan Soklič