Tradicija gobarjenja na Škofjeloškem in današnji pomen gliv

Gobe so za ljudi na Škofjeloškem že več stoletij pomembne z različnih vidikov. K zavedanju njihovega pomena so v veliki meri prispevale naravne danosti – predvsem kakovostni življenjski prostori, ki so omogočali množično rast gob.

Širše območje Škofje Loke z okolico je neprekinjeno že več kot 250 let v razmeroma velikem deležu poraščeno z gozdovi. Območji Poljanske in Selške doline, ki sta kot rastišči kulinarično zanimivih vrst gob poznani tudi gobarjem širom Slovenije, je zaznamovala neprekinjena tradicija upravljanja gozdnih območij in skrbi zanje. O tem se lahko prepričamo tudi na podlagi starih zemljevidov iz 18. stoletja. Gozdove oziroma les iz njih je prvotno kmečko prebivalstvo uporabljalo predvsem za kurjavo, v obrtne namene in za gradnjo. Skupna značilnost tukajšnjih gozdov v preteklosti je bila, da so gozdovi na pogled delovali “očiščeni”. Povsod po Sloveniji, tudi na Škofjeloškem, je bilo vse do prve polovice 20. stoletja značilno odnašanje opada in manjših vej z gozdnih tal, t. i. steljarjenje. Tudi kulturno je bilo pogojeno, da so bili nekdanji kmečki gozdovi, za katere je bilo značilno prebiralno gospodarjenje – to pomeni, da so lastniki iz gozdov izbirali in odvzemali posamezna zanje vredna drevesa –, vzdrževani. Odnašanje organske biomase z gozdnih tal je povzročilo, da je mnogim drevesom primanjkovalo hranil, zato je bila posledično večja potreba po sožitju oziroma pomen le-tega z organizmi, ki lahko drevesom zagotavljajo dodatna hranila. Pomembno vlogo so imele predvsem glive, ki so na s hranili osiromašenih tleh v velikem številu tvorile gobe oziroma trosnjake. Ljudje so v preteklosti poznali le nekaj skupin gliv, med njimi npr. gobane oziroma jurčke, lisičke in dežnikarice oziroma marele.

Ker pri nas uporaba gob v medicinske namene ni bila razširjena, so imele vse gobe, ki jih ljudje niso uživali v prehrani, večinoma slab prizvok, ljudje so se gliv v splošnem bali. Nenaklonjen odnos do gliv se je odražal tudi v gozdovih, kjer ni bilo nič nenavadnega, da so ljudje gobe, ki jih niso poznali, enostavno brcali.

Gobe v preteklosti niso pomenile le prehranskega vira, temveč je bil ljudem pomemben tudi njihov duhovni pomen. Ljudje so nekoč v gobah pogosto iskali simbole in jih povezovali z nadnaravnimi bitji. Eden zanimivejših mitov, ki izhaja iz davne preteklosti, je povezan z opažanjem rasti gob v koncentričnih formacijah oziroma t. i. čarovniških risih. V ljudskih pripovedih so tovrstni risi pogosto predstavljali mesta, kjer so se zbirala nadnaravna bitja, npr. čarobne vile. Glive tvorijo gobe oziroma trosnjake v koncentričnih krogih zato, ker na ta način najbolj učinkovito izkoriščajo hranila v tleh. Tam, kjer je podgobje porabilo vire hrane, ki so bili na voljo, se rast usmeri koncentrično navzven. Če ljudje oziroma živali s svojo aktivnostjo ne zmotimo rasti podgobja, so lahko ti koncentrični krogi povsem sklenjeni in dosegajo velike dimenzije.

Z naraščanjem urbanizacije gobe niso imele več tolikšnega pomena v vsakodnevnem življenju ljudi. Vse manjšemu številu ljudi so predstavljale enega osnovnih virov prehrane in vse večjemu deležu ljudi vir navdiha, razlog za rekreacijo v naravi ter kvečjemu občasni vir prehrane. Tudi kultura gobarjenja se je izboljšala. V času širjenja mest, tudi Škofje Loke, so mnogi ljudje na gobe že gledali kot na začimbe, in ne več kot osnovni prehranski vir. Tak pogled se je v veliki meri ohranil vse do današnjih dni.

Dandanes ljudje gobe v veliki meri vključujemo tudi v umetniška dela. Motiv gob je vključen predvsem v dela krajinskih slikarjev. Slikarji so gobe v preteklosti pogosto upodabljali zaradi njihovega simbolnega pomena, ki jim ga pripisujemo ljudje. Naravne materiale, med katerimi so v zadnjem obdobju vse bolj priljubljene tudi gobe, raziskujejo npr. sodobni umetniki. Gobe v svojih umetniških instalacijah uporabljajo tudi nekateri slovenski ustvarjalci, ki s pomočjo sodobne tehnologije skušajo približati človeškim čutilom večkrat težko zaznavne fenomene, ki se odvijajo v naravi (npr. prikaz oddajanja različnih zvokov pri razširjanju trosov gliv). Nekateri umetniški fotografi izkoriščajo estetiko gliv, da bi prispevali k boljšemu razumevanju pomena gliv v naravi.

V Škofji Loki že natanko 50 let deluje tudi gobarsko društvo, v katerem se organizirano zbirajo ljubiteljice in ljubitelji gob. Ena prvih nalog, ki so jo prepoznali škofjeloški organizirani gobarji, je bila razširiti vedenje o strupenih vrstah gob, da ne bi prihajalo do neželenih zastrupitev. Prav škofjeloški gobarji so se pred leti v velikem številu zastrupili z gorskim različkom lepljive kolobarnice, vrste, ki se je je med amaterskimi mikologi po Sloveniji prijel tudi izraz “škofjeloški čebular”. Več desetletij organiziranega združevanja v društvo je prispevalo k temu, da je zastrupitev v zadnjih letih bistveno manj. Vendar je pojav družbenih omrežij prinesel tudi nov fenomen, da gobe nabirajo ljudje, ki jih predhodno niso nikoli. Zato je izobraževanje o strupenih gobah in ozaveščanje o nevarnostih zastrupitev ena od ključnih aktivnosti na področju uporabne mikologije.

Spremembe v poselitvi, načinu in obsegu kmetovanja, rabi gozdov, kar lahko zaobjamemo s splošno spremembo življenjskega sloga ljudi, prinašajo tudi nov pogled na glive. Poleg nekaj kulinaričnih vrst, ki se na Škofjeloškem še zmeraj pojavljajo, je vse bolj popularna kultura gojenja gob v nadzorovanem okolju. Narašča zanimanje za gobe, ki izkazujejo medicinski potencial, predvsem pa se krepi zavedanje o pomenu varstva ne le gliv, temveč tudi njihovih življenjskih okolij. Živimo v obdobju, ko vse bolj spoznavamo pomen soodvisnosti z drugimi elementi narave in sobivanja. Prav glive so tiste, od katerih se lahko ljudje naučimo vsaj dveh vrlin, nujnih tudi za naš dolgoročni obstoj. Glive se prek mikorize povezujejo z rastlinami in v tleh tvorijo obsežno omrežje, po katerem poteka izmenjava hranil, opozarjanje na nevarnosti in podpora šibkejšim osebkom v populaciji. S povezovanjem različnih vrst v gozdnem ekosistemu glive povečujejo stabilnost le-tega. Tipičen primer povezovanja so tudi posebne življenjske oblike, katerih sestavni del so glive – lišaji. Različne vrste gliv lahko med seboj sodelujejo tako, da si delijo življenjski prostor in hranila, včasih tudi v smislu, da presnovni produkti enih koristijo kot osnovni vir hranil drugim. Glive se pogosto povezujejo z bakterijami, kar izboljšuje zdravje rastlin in krepi tudi njihovo lastno obrambo pred patogeni. Glive in njihovi partnerji, s katerimi se povezujejo, tako delujejo kot skupnost, v kateri je vsak element pomemben za dobrobit celotnega ekosistema. Enako je pri nas ljudeh, ki imamo odlično priložnost, da se na primeru opazovanja in raziskovanja gliv naučimo pomena povezovanja in sodelovanja.

Pripravil: Luka Šparl, Gobarsko-mikološko društvo Ljubljana