Traktor – "atomska bomba" v kmetijstvu

V času vsesplošnega povojnega pomanjkanja v Jugoslaviji so državne oblasti velike upe polagale v kmetijstvo. Z njegovim intenziviranjem so želeli rešiti problem pomanjkanja hrane, z nacionalizacijo večjih kmetijskih zemljišč in uvedbo zadružnega sistema pa v kmetijstvo uvesti socializem.

Nova državna ureditev je v kmetijstvo znatno posegla z vrsto zakonov in uvedbo novosti. Avgusta leta 1945 je bil izdan zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, s katerim so veleposestnikom in manjšim kmetom, ki so imeli presežek zemlje, odvzeli posest. Odvzeta zemljišča so vključili v zemljiški sklad agrarne reforme, nato pa to zemljo razdeljevali kmetom s premalo zemlje in tistim, ki so bili sploh brez nje. Večji del odtujenih kmetijskih posesti je ostal v rokah države. Poleg agrarnega zakona je bilo v ustavi Federativne narodne republike Jugoslavije (sprejeta leta 1946) določeno, da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje, da v zasebnih rokah ne sme biti velikih zemljiških posestev, saj je bil maksimum zasebnega zemljiškega posestva določen z zakonom.

Prvi petletni načrt razvoja gospodarstva oz. petletka, ki so jo oblasti izvajale med letoma 1947 in 1951, je za področje kmetijstva predvidela povečanje pridelka za izboljšanje prehrane prebivalstva, povečanje obdelovalnih zemljišč, razširitev pridelovanja nekaterih industrijskih kultur (sladkorna pesa, lan, bombaž, konoplja itd.) ter izboljšanje preskrbe kmečkih delovnih zadrug. Po koncu druge svetovne vojne so se začele ustanavljati različne kmetijske zadruge, kot so splošno kmetijske, kmečke obdelovalne in druge. Splošne kmetijske zadruge so s svojim delovanjem pokrivale eno vas, zadolžene pa so bile pa skupno prodajo in nabavo, predelavo, lastno pridelavo, gozdarstvo, industrijsko obrt itd. Značilnost kmečkih obdelovalnih zadrug je bila razpolaganje s skupno zadružno zemljo in drugimi sredstvi, ki so jih prispevali posamezni kmetje kot člani zadruge. Zadruge so delovale tudi v Škofji Loki, Poljanski in Selški dolini ter na Žirovskem. Nekatere, ki so bile ustanovljene že pred vojno, so se po vojni ponovno registrirale, druge pa so bile ustanovljene na novo. Loške kmetijske zadruge so bile organizacijsko vključene v Okrajno zvezo kmetijskih zadrug v Kranju.

Ena od značilnosti delovanja kmetijskih zadrug je bila možnost nakupa in razpolaganje s kmetijskimi stroji. Slednji so bili namenjeni le kmetom, ki so bili vključeni v zadrugo. Tistim, ki niso bili člani katere od zadrug, je bilo kupovanje strojev za obdelovanje zemlje do leta 1967 onemogočeno.

Oblasti so kmetijske zadruge pozivale k nakupu traktorjev in ostalih obdelovalnih strojev. Kot lahko beremo v Gorenjskem glasu 7. aprila 1949, nekatere zadruge traktorja, čeprav so ga imele v lasti, niso uporabljale: "Udejstvovanje na kmetijskem področju pa kljub zadostnemu številu strojev in drugega orodja ni povsem zadovoljivo. Tako npr. ima KZ Mavčiče traktor, ki ga pa sama iz nerazumljivih razlogov ne uporablja." Na mnogih sejah zadružnikov Kranjskega okraja se je razpravljalo o razlogih, zakaj kmetje traktorja nočejo uporabljati: "Za traktor – kakor da bi bila vsa prednost socialističnega kmetijstva le v uporabi traktorjev – na primer pravijo, da jim na njihovi zemlji ne more koristiti, ker je plitva. Sklicujejo se pri tem na poskus oranja s težkim traktorjem med okupacijo, ki se je dejansko ponesrečil, ker traktor ni bil primeren." Tako se je zaradi slabih izkušenj, nezaupanja v stroje in neznanja pri upravljanju s traktorji kmetijska mehanizacija uveljavljala le počasi.

Kot eno od prednosti obdelovanja poljedelskih površin s traktorji so navajali manjšo uporabo konjske delovne sile. 17. junija 1951 je potekala seja Zadružnega sveta Kranj-okolica, na katerem so spodbujali nakup traktorjev, ki jih lahko dobijo v zameno za les: "V tem je velik napredek, ker odpade reja nepotrebnih konj. Ljudem pa bo prihranjeno mnogo truda, a uspeh bo popolnejši in cenejši. S tem tudi odpade večno tarnanje, da ni delovne sile." Nekatere zadruge pa so prepoznale prednosti obdelovanja polj s traktorji. Med njimi tudi Kmetijsko obdelovalna zadruga Sorško polje, ki je bila ustanovljena v Žabnici leta 1949. Vanjo je ob ustanovitvi pristopilo 37 kmečkih gospodarstev, razpolagala pa je s 618 hektarji celotne površine (od tega je bilo 325 hektarjev obdelovalne površine, ostalo so bile gozdne površine). Ena njihovih glavnih nalog je bil nakup traktorja, ki so jo uresničili oktobra leta 1949. Prednosti traktorja in ostale kmetijske mehanizacije je poznala tudi Kmetijska zadruga na Suhi pri Škofji Loki, ki je posedovala traktor z vsemi priključki, strojne odseke z najrazličnejšimi stroji pa so imele tudi zadruge v Logu, Zmincu, Škofji Loki in na Trati.

Eno od težav pri uporabi kmetijske mehanizacije na Loškem, še posebej traktorjev, so bili hriboviti tereni Selške in Poljanske doline. Zaradi tega so se prvi traktorji najprej začeli uporabljati v ravninskih in lažje dostopnih predelih loškega področja. Tisti pa, ki niso imeli traktorjev, so še vedno uporabljali konjske vprege in pluge. Ena takih je bila Kmetijska zadruga v Gorenji vasi, ki je leta 1953 kljub velikim dobičkom na račun trgovine, s katero se je ukvarjala, namesto traktorja raje kupila kamion, s katerim bi lažje prevažala blago za trgovanje. Kmetijska zadruga v Žireh pa si je zaradi slabe opremljenosti s kmetijskimi stroji traktor leta 1951 izposodila in pri tem spoznala njegove prednosti ter še istega leta načrtovala lastni nakup.

Stanje kmetijske mehanizacije pri zadrugah se je v drugi polovici 50. let nekoliko izboljšalo. V Kranjskem okraju je bilo leta 1958 na razpolago 30 traktorjev, istega leta pa so načrtovali nakup še 25 dodatnih: "Dejstvo, da bodo kmetje lahko z gotovostjo računali na traktor, ki bo hitro in kvalitetno opravil vsa dela, bo omogočilo kmetom zmanjševanje števila konj. Doslej se kmetje niso mogli popolnoma zanesti na obdelavo s traktorji, ker jih je bilo premalo in še dostikrat niso bili uporabni. Zdaj bo ta bojazen odveč, ker bodo imela razen zadrug tudi vsa velika družbena posestva močno kmetijsko motorno mehanizacijo, ki bo zadrugi vsak čas na uslugo." Stanje na področju kmetijske mehanizacije se je le počasi izboljševalo, vendar kljub temu ni dosegalo zaželenih letnih načrtov. Občina Škofja Loka se je pri pospeševanju uvajanja kmetijske mehanizacije (in s tem intenziviranju kmetijske proizvodnje) še vedno soočala z razdrobljenostjo kmečke posesti in težko dostopnim poljedelskim terenom v hribovitih predelih Selške in Poljanske doline. Leta 1960 je imela Občina Škofja Loka sedem traktorjev (3 kmetijska posestva, 4 kmetijske zadruge). Glede na obseg obdelovalnih površin pa je moral en traktor obdelati kar 873 hektarjev površine.

Kmetijsko mehanizacijo so večinoma uvažali iz tujine. Od znamk so med traktorji prevladovali nemški Deutz in Unimog, avstrijski Steyr in angleški Ferguson. Je pa tudi Jugoslavija začela proizvajati traktorje in kmetijsko mehanizacijo. Prvi jugoslovanski traktor je bil izdelan leta 1950 v Tovarni motorjev Rakovica v Srbiji. Imenoval se je Zadrugar, težek je bil dve toni in pol ter imel motor zmogljivosti 50 konjskih sil.

Od sredine 60. let se je stanje na področju kmetijstva izboljševalo: večale so se investicije v razvoj državnih kmetijskih podjetij, naraščali sta proizvodnja in produktivnost, tehnološko in mehansko pa se je kmetijstvo posodabljalo. V naslednjih desetletjih so se kmetije usmerjale v večjo tržno pridelavo, potreba po delovnih močeh pa se je z mehanizacijo delovnega procesa zmanjšala. Stanje mehanizacije kmetijstva se je na Loškem začelo izboljševati po letu 1960, ko je vedno več zasebnih kmetov kupovalo kmetijske stroje. Tudi zadruge so pospešeno kupovale večje obdelovalne stroje in drugo orodje. Trend in potreba po opremljanju s stroji se je intenzivno nadaljevala in leta 1982 je imela Krajevna skupnost v Žireh že 135 traktorjev. Podobno je bilo tudi z ostalimi kmetijskimi stroji (kosilnice, mlatilnice, kombajni, itd.).

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura in viri:

• Poslovne zveze naj bodo odraz potreb, Ustanovljena je gospodarska poslovna zveza v Kranju, v: Glas Gorenjske, št. 52, let. IX, 2. julij, 1956, str. 1.
• Sitar, Polona, Agrikulturna modernizacija in življenjski svet podjetnih kmetov, Integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, v: Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, let. 61, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2021, str. 143. 
• Ustava FNRJ, 1946.
• Avsec, Franci, Zadruge na Slovenskem, Kratek zgodovinski oris, v: Časopis za kritiko znanosti, št. 271, let. 46, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2018, str. 110.
• Lazarević, Žarko, Kmetje in zasebni gospodarski interes po letu 1945, v: Nečakov zbornik, Procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2018, str. 413.
• Občni zbor Okrajne zveze kmetijskih zadrug v Kranju; v: Gorenjski glas, št. 14, let. II., 7. april 1949, str. 2.
• Zadružništvo kranjskega okraja se utrjuje in raste v trdi borbi z vaškimi bogataši i špekulanti, v: Gorenjski glas, št. 23-24, let. II, 9. junij 1949, str. 2.
• Kdor ne dela naj ne je! Lenuhom ni mesta v delovnih zadrugah; Zasedanje zadružnega sveta Kranj-okolica kaže pot našim KDZ v boljše dni; v: Gorenjski glas, št. 25, let. IV., 21. junij 1951, str. 1.
• Štiri nove kmetijske obdelovalne zadruge, v: Gorenjski glas, št. 25, let. II, 23. junij 1949, str. 2.
• Kmečka obdelovalna zadruga “Sorško polje” najboljša v pripravah za jesensko setev, v: Gorenjski glas, št. 39, let. II, 29. september 1949, str. 1.
• A. Č., Škofjeloško kmetijstvo polagoma uresničuje pričakovanja, v: Glas Gorenjske, št. 73, let. X, 20. september 1957, str. 5.
• Mar KZ v Gorenji vasi upravičuje svoj obstoj?, v: Glas Gorenjske, št. 7, let. VI, 14. februar 1953, str. 3.
• Zakaj je žirovska zadruga šibka, v: Gorenjski glas, št. 35, let. IV, 30. avgust 1951, str. 2.
• 3-ler, Letos 25 novih traktorjev, v: Glas Gorenjske, št. 88, let. 11, 14. november 1958, str. 3.
• Slabi pogoji za moderno kmetijsko proizvodnjo, S plenuma ObO SZDL v Škofji Loki, v: Glas Gorenjske, št. 60, let. XIII, 16. marec 1960, str. 1.
• Drobne in važne vesti od vsepovsod, Prvi traktor izdelan v Jugoslaviji, v: Gorenjski glas, št. 20, let. III, 15. maj 1950, str. 4.