Trikotno znamenje na Suhi pri Škofji Loki

+1

Slovenska znamenja so nastala iz duhovnih potreb, stisk in vere v boga. Ne vemo prav zagotovo, kdaj so jih začeli postavljati in kdo je dal pobudo zanje. Njihova zgodovina zagotovo sega v 15. stoletje, ko je stavbarstvo in likovno umetnost nasploh oblikovala gotika. Znamenj iz srednjega veka se ni ohranilo prav dosti, med starejšimi pa jih je največ iz 17. in 18. stoletja. Izumirajočo tradicijo slovenskega "vaškega" oblikovanja znamenj in kapelic sta v prvi polovici 20. stoletja s svojimi originalnimi intervencijami na podeželju ponovno obudila arhitekta Ivan Vurnik in Jože Plečnik, ki sta zasnovala marsikatero novo znamenje. Ta sicer niso nobena slovenska posebnost. Poznajo jih tudi drugod po Evropi, predvsem pa v njenih alpskih deželah. Naša domača znamenja bogatijo našo kulturno krajino in so neločljiva sestavina slovenske spomeniške zakladnice. Z njimi se tako vključujemo v družbo starih in kulturnih evropskih narodov, ki pa za razliko od nas za svoje kulturnozgodovinske spomenike bolje skrbijo. Mnoga podrta in zapuščena znamenja na slovenskem podeželju so dokazi naše nekulture in nespoštovanja dediščine naših prednikov.

Znamenja delimo na pokopališke stebre in svetilnike, stebrna in stebrasta znamenja, znamenja s kipi, kamnite križe, slopna in slopasta znamenja, trikotna znamenja, zaprte, odprte in mnogokotne kapelice ter znamenja različnih oblik. Med trikotnimi znamenji na Slovenskem nesporno izstopa bogato izoblikovano znamenje na Suhi pri Škofji Loki, ki so ga postavili leta 1794. Nahaja se pri znameniti Španovi hiši, na razcepu ceste pred domačijo. Zidano znamenje, poslikano s freskami, je nameščeno na trikotni podzid, ki ima v spodnjem delu usločene stranice s pilastri na vogalnih mestih, zgornji del pa krasijo (nad močnim zidcem okrog polnega tristranega jedra) tako rekoč že kar samostojno stoječi stebriči. Ti nosijo razčlenjen in rahlo valovit venec pod prav tako živahno in razgibano oblikovano strešico, ki je tipični element poznega baroka pri nas. Znamenje je bilo v nišah poslikano s freskami s prizori iz Nove zaveze, vendar so te v teku stoletij popolnoma zbledele. Leta 2018 jih je obnovil ruski slikar Nikolaj Mašukov, ki živi v Ljubnem.

Znamenje na Suhi spada med redka ohranjena znamenja trikotnega tipa na Gorenjskem. Čeprav je izvedeno v maniri poznega baroka, se pri oblikovanju čuti vpliv klasicizma, ki je med drugim kot okrasni arhitekturni element uvedel tristrano piramido. Poleg suškega so na Gorenjskem podobno oblikovana znamenja ohranjena še na Otoku pri Radovljici, v Trbojah pri Smledniku in v Zalogu pri Komendi. Geografska razprostranjenost naših trikotnih znamenj je dokaj zanimiva. Pojavljajo se ponekod po Gorenjskem, zlasti pogosto pa na vzhodnem Štajerskem. Južni in zahodni predeli Slovenije jih ne poznajo. Ker za Gorenjsko velja, da je v likovni umetnosti bolj slikovita, so tu tudi trikotna znamenja oblikovno bogatejša in bolj razgibana kakor na Štajerskem, kjer so bolj stroga in stvarna. Štajerski primeri so bolj čokati, nerazčlenjeni in pokriti po večini z bobrovci.

Pripravil: Boštjan Soklič

Literatura:

• Zadnikar, Marijan. Slovenska znamenja, Ljubljana: Družina, 1991.
• Zadnikar, Marijan. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana: Slovenska matica, 1970.