Uršulinske šole

Sestre uršulinke so v Škofjo Loko prišle leta 1782. Nastanile so se v nekdanjem samostanu klaris, ki so ga preuredile, in se začele ukvarjati z izobraževanjem deklet. V 19. stoletju so se uršulinske šole v Škofji Loki vse bolj razvijale in obiskovalo jih je vse več deklet. Kmalu so bili potrebni novi prostori za širitev vzgojnega zavoda. Tako so sestre leta 1890 kupile Loški grad ter ga v naslednjih letih temeljito prezidale in prilagodile svojim potrebam.

Uršulinke so organizirale zunanjo in notranjo dekliško šolo. Zunanja šola je vključevala ljudsko šolo, nedeljsko oziroma ponavljalno šolo, gorsko šolo in otroški vrtec. Zunanjo šolo so obiskovala dekleta iz mesta in okolice, ki so se po končanem pouku vračala domov. Namenjena je bila dekletom iz vseh družbenih slojev. Pouk je bil v slovenščini in brezplačen. Zunanja šola je skozi vse obdobje delovanja (1782–1941) nadomeščala javno šolo. Nedeljsko in ponavljalno šolo so obiskovala dekleta različnih starosti, stara celo 20 let in več, ki niso mogla hoditi v redno šolo. Trajala je eno leto, pouk pa je potekal ob nedeljah popoldne. V šolskem letu 1889/90 so namesto nedeljske šole uršulinke uvedle ponavljalno šolo, ki je bila obvezna za deklice s podeželja, ki niso utegnile hoditi v redno šolo. Leta 1893 je začela delovati še enoletna gorska šola. Namenjena je bila šoloobveznim dekletom iz hribovskih vasi, oddaljenih od šole v Škofji Loki več kot pet kilometrov oziroma več kot poldrugo uro hoda. Uršulinke so se posvečale tudi vzgoji predšolskih otrok. Tako so leta 1894 odprle vrtec za dekleta, v letu 1906 pa še vrtec za dečke. V vsakem sta poučevali dve vzgojiteljici.

Poleg zunanje šole so imele uršulinke tudi notranjo šolo, ki so jo odprle leta 1783. V notranji šoli so se odvijali ljudska šola, meščanska šola, učiteljišče, nemški tečaj, trgovski tečaj in kmetijsko-gospodinjska šola. Obiskovala so jo dekleta, ki so bila od daleč in so zato bivala v internatu. Imenovale so se gojenke. V celoti so jih vzdrževali njihovi starši, ki so plačevali oskrbnino oziroma šolnino. Pouk v notranji šoli je potekal v nemščini, slovenščina je bila obvezni predmet samo za Slovenke. Gojenke so imele priložnost, da so se izven rednih šolskih ur učile različne tuje jezike in glasbene inštrumente. Po končanem šolanju so jim uršulinke omogočile še praktične tečaje šivanja, klekljanja, vezenja, strojepisja, slikanja, gospodinjstva itd. Leta 1906 so začele z enoletnim trgovskim tečajem, na katerem so se dekleta lahko usposobila za praktični poklic in se zaposlila v trgovini ali banki. Leta 1937 so sestre uvedle še kmetijsko-gospodinjsko šolo. Za praktični pouk so imele zelo lepo opremljeno kuhinjo.

Na vseh uršulinskih šolah so poučevali predvsem redovnice in duhovniki. Na učiteljišču in meščanski šoli pa je poučevalo tudi nekaj civilnih profesorjev.

Uršulinska šola je imela moderno opremljene učilnice, fizikalne, kemijske in naravoslovne kabinete, zbirke učil za posamezne predmete, telovadnico in bogato knjižnico. Pouk v nunskih šolah pa ni potekal samo za grajskimi zidovi, ampak tudi na grajskem vrtu in dvorišču. Ob toplejših mesecih so se gojenke učile v lipovem drevoredu, spoznavale botaniko, telovadile in igrale košarko (korbball). Ker je bila sestavni del pouka tudi telovadba, so uršulinke ob prenovi gradu zgradile rekreacijsko dvorano, opremljeno s številnimi telovadnimi rekviziti. Poleg tega so gojenke hodile na izlete po okoliških hribih, se kopale na lastnem kopališču v Viršku ob Poljanski Sori, pozimi pa so se sankale na terasah grajskega vrta. Poleg učnih in športnih dejavnosti so na vrtu potekali tudi cerkvene procesije (marijanska procesija, dan sv. Rešnjega telesa), praznovanja godov in rojstnih dni ter zaključki šolskih let. Ob vseh aktivnostih jim je družbo na grajskem vrtu delalo tudi nekaj živali, med njimi so bili papiga Oskar, srnjaka Janko in Moni, zajčki in lisjak Fuchsi. 

 

Jože Štukl in Biljana Ristić