Vloga poslikane skrinje v ženitovanjskih šegah

Poroka kot obred sklenitve zakonske zveze med dvema osebama je bila dolga stoletja eden od najpomembnejših ritualov v življenju ljudi. V različnih oblikah jo poznajo v vseh kulturah sveta, vseh obdobjih zgodovine in vseh družbenih razredih.

Zaradi pomena zakonske zveze je poročni obred praviloma svečan in od najzgodnejše dobe povezan z mnogimi ženitovanjskimi šegami. Mednje spadajo snubljenje in zaroka, različne poročne šege, kot so prevažanje bale in šranga, sam poročni ritual, prihod neveste na novi dom in svatba.

Poleg prehoda iz samskega v zakonski stan ima sklenitev zakonske zveze še druge družbene (npr. začetek nove družine, vzpostavljanje in utrjevanje sorodstvenih razmerij idr.) in kulturne vidike ter ekonomske razsežnosti, saj je bila v preteklosti pomemben način ohranjanja in izboljšanja družbenega in ekonomskega položaja posameznika in njegove družine.

Kmečka nevesta je v novi dom prinesla doto in balo. Dota je premoženje v denarju, o njeni višini so se dogovorili ob snubljenju, izplačali pa največkrat po poroki. Bala pa je bilo premoženje, ki ga je nevesta prinesla v zakon za lastno uporabo in za uporabo v novem gospodinjstvu. Velikost dote in bale je bila odvisna od premoženjskega stanja nevestine družine.

Bala je vključevala obleke, posteljnino, kmečko orodje, gospodinjske pripomočke in pohištvo, pa tudi živila in kakšno domačo žival. Najpogostejši osrednji element bale pa je bila velika poslikana kmečka skrinja. V skrinjah je bilo dovolj “gvantovine”, tj. zgornje in spodnje obleke. “Skrbna mati je gledala na to, da so bile skrinje polne vsega potrebnega. Največja sramota bi bila, če bi prvo leto ženi že česa zmanjkalo in bi moral gospodar – njen mož kaj kupiti.”

Ko je bila bala pripravljena, je k nevesti na dom prišel ženin z “drugom”, tj. bratom ali prijateljem, ter fanti iz njegove vasi, imenovanimi balarji, da so mu pomagali pri nakladanju bale na okrašene vozove in pri njeni vožnji domov. S sabo so pripeljali tudi godca. Na Loškem so po balo navadno hodili v četrtek, poročni obred pa je potekal v ponedeljek. “Ko so prišli do nevestinega doma, jim niso hoteli takoj odpreti [hišnih vrat, op. a.]. Dosti prerekanja je bilo, preden so jih spustili skozi vrata. Zadišalo je po mesu in bobih. Balarji so se najedli in napili. Ko so balo naložili, so gledali na to, da je bilo čim več videti: razne poslikane skrinje, omare, “morajne” [omara za živila, op. a.], široka postelja, poslikana z ornamenti, zibelka z znamenjem “more” [peterokraka zvezda, bila naj bi zaščitni magični znak proti mori, tj. bajnemu bitju, ki bi lahko ogrožalo dojenčka, op. a.]. Sita, rešeta, burklje, lopar, greblja, vse to je bilo na vozu. Brez kolovrata in motovila ni bilo prave bale. Brezove metle, perivnik, škafi niso smeli manjkati.” Za zadnji voz je bila privezana krava. Ko so želeli odpeljati, se voz ni mogel premakniti, ker je manjkalo “peto kolo”, tj. velik hleb belega kruha z vanj zasajenim kuhinjskim nožem. Prinesla ga je mati. Na koncu so na voz naložili kletko s petelinom, simbolom plodnosti, nevesta je prinesla še križ, ga dala na voz, stopila predenj in “požegnala” balo, nato pa z okrašenim bičem pognala konje. Harmonika je zaigrala, balarji so zavriskali in konji so potegnili. Če je šla bodoča nevesta iz domače vasi, so domači fantje balarjem “šrangali”. To pomeni, da so jim na poti postavili zapreko in je ženin nevesto moral odkupiti, da je lahko nadaljeval pot proti domu. Nekaj dni pred poroko je na ženinov dom prišla nevestina sorodnica, ki je uredila vse potrebno, postlala posteljo, napolnila omare s stvarmi, ki so bile pripeljane z balo, tako da je bil dom pripravljen za prihod neveste in bodoče žene. Temu sta sledila še poročni obred in svatba.

Poslikane ženitovanjske skrinje so v kmečkih domovih stale v glavnem bivalnem prostoru, t. i. hiši, kamri ali veži. Najstarejše so se ohranile na Gorenjskem in datirajo v začetek 17. stoletja. V kmečkem okolju so se ohranile še celo 18. in 19. stoletje, ponekod so jih pri ženitovanjskih šegah uporabljali še v šestdesetih letih 20. stoletja. Na Loškem so ženitovanjske skrinje poslikavali v Šubičevi podobarski delavnici in Selški delavnici, med posamezniki pa so to počeli Tone Klemenčič, p. d. Plnadar, Gregor Benedik in slikar “belih skrinj in ptičjih figuric”, čigar ime nam danes ni znano. Omenja se še Ziherlova rodbina, p. d. Štefanova iz Lipice pri Škofji Loki. Najskromnejše so poslikane skrinje, ki so jih naredili samouki slikarji.

Motivi poslikav so geometrijski, cvetlični (šopki, venčki idr.), predmetni (stebri, monštrance, robovi zaves s cofi idr.) in figuralni (Marija, Jezus, svetniki in svetnice), ki se na skrinjah pojavijo šele v 19. stoletju. Na skrinji sta pogosto naslikana monograma IHS in MARIA, redkeje dvoglavi heraldični orel. Včasih so na čelno, lahko tudi na stranski stranici pritrdili še stružene krasilne elemente – stebriče, okvirje, cofke idr. Letnica na skrinji pa označuje čas sklenitve zakonske zveze.

Mojca Šifrer Bulovec

kustosinja Loškega muzeja Škofja Loka

Literatura:

Dolenc, Janez, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, Slovenski etnograf, 3/4, Slovenski etnografski muzej, 1950/51, str. 184–188.

Kvartič, Ambrož, Od imena do spomina, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023.

Makarovič, Gorazd, Slovenska ljudska umetnost. Zgodovina likovne umetnosti na kmetijah, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1981.

Novak, Anka, Gorenjska kmečka skrinja, Avguštinov zbornik, 50 let Gorenjskega muzeja, Gorenjski muzej, 1944, str. 277–302.

Orel, Boris, Slovenski ljudski običaji, Narodopisje Slovencev 1, Založba Klas, 1944, str. 263–303

Sterle, Meta, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20. stoletje. Občina Škofja Loka (ur. Janez Bogataj et al.), Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana, 1984.

Šmid, Olga, Selca nekoč, Turistično društvo Selca, 1973.