Vojaške bolnišnice in pokopališče v Škofji Loki

V letošnji prvi dvojni številki Zgodovinskega časopisa je Biljana Ristič v prispevku “Vojaške bolnišnice in pokopališče v Škofji Loki” predstavila nastanek in delovanje vojaških bolnišnic na Loškem gradu med prvo svetovno vojno ter s tem povezano mestno vojaško pokopališče.

Ko se je leta 1915 na slovenskem ozemlju vzpostavila soška fronta, je Škofja Loka postala njeno zaledje. V vojni in na bojišču, ki je zahtevalo mnogo človeških žrtev, je avstro-ogrska vojska v okviru delovanja vojaške sanitete organizirala mrežo vojaških bolnišnic. Ena od lokacij je bil tudi Loški grad v Škofji Loki, katerega prostore so sestre uršulinke odstopile več vojaškim bolnišnicam.

Vzporedno z delovanjem vojaške bolnišnice so uredili tudi pokopališče za umrle vojake. Sprva so jih pokopavali v civilnem delu loškega mestnega pokopališča, nato pa na vzhodni strani, za pokopališkim obzidjem.

Po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske monarhije ter vzpostavitvi Kraljevine SHS (pozneje Kraljevina Jugoslavija) se je pojavil problem vzdrževanja vojaških pokopališč. Občina Škofja Loka je imela v času med obema vojnama organiziran Odsek za ohranitev vojaških grobov, obenem pa je za vojaške grobove skrbela tudi Skupina bojevnikov v Škofji Loki.

Danes na pokopališče vojakov spominja zadnji ohranjeni kamniti nagrobnik Heinrichu Pavliku in Jurkovičev kip Žalujoče Slovenke, postavljen leta 1928.

Več lahko preberete v prispevku.