Vrbogojstvo

Vsaka rokodelska dejavnost za svoje izdelke potrebuje surovine. V primeru pletarstva so bili to predvsem v preteklosti različni naravni materiali, kot so slama, ličje, vrbovo šibje in vrbove vitre, leska in leskove vitre, smrečje in srobot. Razloga za uporabo različnega naravnega materiala sta vsaj dva – značilnosti posameznega materiala in dostop do njega.

Izpričano zgodovinsko dejstvo je, da so gorenjski in s tem tudi loški pletarji večino svojih pletenih izdelkov spletli iz vrbe oziroma vrbovega šibja. V zadnjem desetletju 19. stoletja je bil eden izmed pletarskih centrov na Gorenjskem bohinjska dolina, drugi pa v Retečah pri Škofji Loki, kjer je Jakob Rant, podjeten gospodar, pletarstvo najprej opravljal kot postransko dejavnost, kasneje pa se je prelevila v uspešno obrt. Svoje izdelke je prodajal trgovcem v Ljubljani, Kamniku, Tržiču, na Vrhniki in Jesenicah. Zaradi uspešnosti so Ranta in njegovo obrt začeli posnemati tudi drugi in v Retečah je zraslo več domačih pletarskih obrti.

Surovino so reteškim pletarjem vse do 1. svetovne vojne nudile samorasle vrbe ob Sori, nedaleč od njihovih domov in delavnic. Da je bil ta del Gorenjske vse do Kranja bogat z vrbo priča tudi podatek, da so tako gorenjski kot ljubljanski in drugi pletarji na sejmih kupovali vrbove šibe od kmetov iz Škofje Loke in Kranja. Zaradi vedno večjega obsega pletarske obrti in posledično večjega povpraševanja po vrbovih šibah ter prizadevanj takratnih državnih oblasti za dvig ravni izdelovanja in splošne kakovosti izdelkov je naravnega materiala začelo sčasoma primanjkovati. Tako zaradi pomanjkanja kot tudi želje po izboljšanju oziroma večji kvaliteti materiala se je vrbogojstvo razvilo kot nova panoga kmetijstva in razbohotili so se številni vrbovi nasadi po vsej državi. K vrbogojstvu sta takratna državna oblast in Kmetijska družba za Kranjsko skušala pritegniti čim večje število kmetovalcev po celotni državi. Deželna vlada je leta 1909 za večjo donacijo za vrbove nasade prosila celo ministrstvo za poljedelstvo na Dunaju. Sočasno pa je poskrbela, da so nekateri dnevni časopisi, predvsem Novice in Narodni list, pletarje in vrborejce seznanjali z novimi tehnikami in znanji ter jih skušali pregovoriti k novi kmetijski dejavnosti. Vrbogojstvo se je sicer najbolj uveljavilo na Ljubljanskem barju oziroma v naselju Notranje Gorice, kjer so prve vrbove nasade zasadili že leta 1909. Na Barju je imel svoje vrbove nasade tudi veleposestnik Kosler, ki je izhajal iz vasi Lipe. Kvaliteta vrbe oziroma vrbovih šib iz slovenskih oziroma barjanskih nasadov in gojišč je bila tako visoka, da so jih izvažali v tujino, največ v Italijo in Španijo. Leta 1935 so vrbogojci iz Notranjih Goric in okolice na mednarodni razstavi v Solunu v Grčiji prejeli celo zlato medaljo za najboljše gojene vrbe v Evropi. V času največjega razcveta so posamezni vrbogojci z Ljubljanskega barja prodali do 15 ton izbrane vrbe in vrbovih šib. Malo pred drugo svetovno vojno so si svoje vrbove nasade uredili tudi obrtniki iz Reteč pri Škofji Loki. Žal pa vrbogojstvo in pletarstvo tako v Retečah kot drugod po Sloveniji po drugi svetovni vojni ni več trajalo dolgo. Razlog so bili spremenjene gospodarske razmere, modernizacija kmetijske dejavnosti, industrializacija, velika ponudba tujih pletarskih izdelkov na slovenskem tržišču in visoki davki na obrt, ki so pletarstvo spet napravili bolj za postransko dejavnost kot uspešno obrt. Hkrati s pletarstvom je zamrlo tudi vrbogojstvo.

Besedilo je nastalo v okviru raziskave o pletarstvu, ki je del projekta Roko-delci.

Pripravil: Tadej Curk

Viri in literatura:

• Bogataj, J., Dediščina odličnih izdelkov in storitev Slovenije v evropskem prostoru, v: 15. forum odličnosti in mojstrstva Otočec 2003, Otočec 2003, str. 161–169.
• Bogataj, J., Kulturna dediščina slovenskih tržnih znamk, v: Cocta, pijača vaše in naše mladosti: razstava Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 2010, str. 39–54.
• Bras, L. (ur.), Pletarstvo na Slovenskem: vodnik po razstavi, Ljubljana 1973.
• Bras, L., Rokodelstvo in obrt: sprehod skozi čas, v: Slovenski etnograf, l. 33/34, Ljubljana 1988, str. 207-246.
• Rojic, V., Iz zgodovine Strnišča in Kidričevega, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, l. 55, št. 20, Maribor 1984, str. 57–121.