»Vse je dišalo po veliki noči«: Praznovanje velike noči v Škofji Loki tekom 19. stoletja

“V Loki vse diši po veliki noči, po zemlji, soncu, pomladi in sreči, ” je leta 1809 v svoj dnevnik zapisala Ločanka Karolina Pasler[1]. Pomembno mesto med prazniki so imeli zlasti cerkveni, med katerimi je najpomembnejšega predstavljala ravno velika noč. Obhajanje velike noči je potekalo skozi celotno 19. stoletje, z izjemo obdobja Ilirskih provinc (1809–1813).

Začetek priprav na praznovanje velike noči se je začelo v tednu med cvetno in velikonočno nedeljo, imenovan veliki teden. Na veliko sredo so v cerkvah začeli pripravljati božje grobove, na katere so ljudje hodili molit od velikega četrtka do vstajenja. Po dnevniškem zapisu iz leta 1895[2] naj bi bil v uršulinski cerkvi v Škofji Loki postavljen izredno lepo okrašen božji grob.

Veliki četrtek je predstavljal dan, ko so se pričela velikonočna praznovanja. Utihnili so cerkveni zvonovi, zvončki ter ogrle, kar je trajalo do velike sobote. Po Karolininem dnevniškem zapisu iz leta 1809[3], naj bi na ta dan mama zamesila ter spekla orehovo, rozinovo ter medeno potico, medtem ko so hčere očistile tla po vseh prostorih in hodnikih hiše ter pomile okna in vrata.

Dan strogega posta ali veliki petek je bil znan tudi kot edini dan v letu, ko v cerkvi ni bilo maše. Sledila mu je velika sobota, na katero so ljudje k žegnu nosili velikonočne jedi. Tako v svojem dnevniku Karolina zapiše[4], da je mama v jerbas, pokrit s platnenim prtom, naložila prekajeno gnjat, rdeče pirhe, hren in potico. Jerbas pa je starejša sestra, oblečena v mašna oblačila ter z nadetim barvitim svitkom na glavi, nesla v cerkev sv. Jakoba.

“Dekleta z jerbasi na glavi so hitela iz cerkve po klancu, saj velja, da se bo dekle, ki je prvo na vrhu klanca, še tisto leto omožilo.” (Dnevniški zapis Agneze Kaiba, 1895)

V večernih urah velike sobote so okna vseh hiš na Mestnem trgu v Škofji Loki krasili posrebreni svečniki, od Kapucinske cerkve, preko Mestnega trga in Spodnjega trga, ter nazaj do kapucinov pa je vodila večerna procesija.

Na velikonočno nedeljo in ponedeljek so bile v navadi igre s pirhi. Škofjeloški in vaški fantje naj bi tako 'fucali' za pirhi. Pri tej igri so pirhe sekali s kovanci, ki so se morali zapičiti ter ostati v pirhu sotekmovalca. Na velikonočni ponedeljek pa se niso zabavali le otroci. Po poročanju Slovenskega naroda in Gorenjca naj bi na ta dan škofjeloška čitalnica prirejala veselice. Kot je zapisano v takratnem časopisju, je bila najprej na sporedu igra, nato je sledil ples do jutranjih ur.

 

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik

 

Literatura in viri

Jamar-Legat, Marija, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu: 1511–1914. Ljubljana 1998.

Ložar-Podlogar, Helena in Polona Šega, Igra s pirhi, v: Angelos Baš, ur., Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2007, str. 176.

Ložar-Podlogar, Helena, Velika noč, v: Angelos Baš, ur., Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2007, str. 665.

Ložar-Podlogar, Helena, Veliki petek, v: Angelos Baš, ur., Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2007, str. 665.

Ovsec, Damjan J., Velika knjiga o praznikih: praznovanja na Slovenskem in po svetu. Ljubljana 1993.

Šega, Polona, Velika sreda, v: Angelos Baš, ur., Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana 2007, str. 665.

Dopisi., Iz Škofje Loke, v: Slovenski narod, št. 96, let. 9, 27. 4. 1876, str. 3.

Novičar na Gorenjskem, V Škofji Loki, v: Gorenjec, št. 14, let. 2, 6. 4. 1901, str. 5–6.

Novičar na Gorenjskem, Iz Škofje Loke, v: Gorenjec, št. 14, let. 3, 5. 4. 1902, str. 5.

 

[1] Pasler Karolina, Dnevniški zapis 1809, v: Jamar-Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu, 1998, str. 246.

[2] Kaiba Agneza, Dnevniški zapis 1895, v: Jamar-Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu, 1998, str. 498.

[3] Pasler Karolina, Dnevniški zapis 1809, v: Jamar-Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu, 1998, str. 245.

[4] Pasler Karolina, Dnevniški zapis 1809, v: Jamar-Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu, 1998, str. 247–248.