Wildenlack (Divja Loka) – Stari grad pod Lubnikom pri Škofji Loki

Vsakdanje življenje na utrjeni freisinški postojanki skozi pisne vire in arheološke najdbe

V Loškem muzeju je trenutno na ogled manjša razstava o gradu Divja Loka, katerega ruševine še danes kljubujejo zobu časa skrite v zavetju Lubnika.

Škofji Loki so poleg naravnih obrambnih danosti varnost zagotavljali kar trije gradovi. Ob Stolpu na Kranclju in Loškem gradu je imelo zemljiško gospostvo na območju Škofje Loke še eno postojanko z nemškim imenom Wildenlack oziroma Stari grad pod Lubnikom, kot so ga kasneje poimenovali domačini. O njegovem nastanku viri molčijo. Kastelolog Ivan Stopar njegov začetek postavlja v drugo polovico 11. ali v zgodnje 12. stoletje. V pisnih virih na prve vesti o njem naletimo v začetku 14. stoletja, ko je grad doživel obsežno predelavo. Obnovili so obzidje in obstoječe obrambne strukture, staro postojanko pa obdali z zunanjim zidom. Nato vse do prve polovice 15. stoletja ni bilo večjih gradbenih del, opravljena so bila le nujna manjša popravila in izboljšave, kot lahko razberemo iz računskih knjig.

Grad Divja Loka je gospostvo uporabljalo vse do usodnega potresa leta 1511, ko je bil poškodovan do te mere, da so ga opustili. Z gradu so odpeljali zgolj najvrednejšo in še uporabno opremo, ruševine pa prepustili zobu časa.

Kako je grad izgledal, ni povsem jasno. Likovnih upodobitev iz obdobja pred usodnim potresom leta 1511 ali natančnega opisa v pisnih virih ne poznamo. Najstarejša znana upodobitev je na Valvasorjevem bakrorezu Škofje Loke iz leta 1679, kjer so desno od Loškega gradu upodobljene razvaline Divje Loke. Zob časa tudi v naslednjih stoletjih nezaščiteni grajski stavbi ni prizanašal, tako da se je od nje vse do danes ohranilo zelo malo. Kot je razvidno iz stanja na terenu, je grad stal na obzidanem platoju, velikem 39 × 19 metrov. Nekdanje mogočno grajsko obzidje, z glavnim vhodom na severozahodni strani, je še vedno ohranjeno do višine 7 metrov. Na celotnem grajskem dvorišču so, poleg glavnega bivalnega kvadratnega stolpa v južnem delu platoja, razpoznavni tlorisi pomožnih prostorov.

Na severovzhodni strani grajskega objekta, na platoju pod glavnim vhodom, ki so ga nekoč zapirala velika lesena vrata obita z železjem, se je nahajal obzidan predprostor oziroma utrjeno grajsko preddverje. Leta 2020 so bile na njem izvedene neinvazivne arheološke raziskave. Izvedel jih je Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Loškim muzejem. Na raziskani površini 250 m2 so bili odkriti ostanki zidanih stavb ter številne drobne najdbe. Največ je bilo grobe sive kuhinjske lončenine, precej pa tudi živalskih kosti. Najdbe sodijo v čas poznega srednjega veka (13. –15. stoletje). Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil plato v celoti obdan z obodnim obrambnim zidom, ki se je na severnem delu navezoval na grajsko obzidje, medtem ko na južnem delu ta stik ni več zaznaven.

Znotraj obzidja Divje Loke pa arheološke raziskave še niso bile izvedene. Kljub temu poznamo številne naključne najdbe, ki so bile odkrite po strmih pobočjih grajskega hriba. V Loškem muzeju smo dobili vpogled v obsežno zbirko, ki smo jo v zadnjih letih v celoti dokumentirali. Na podlagi dognanj pridobljenih s proučevanjem predmetov srednjeveške materialne kulture in v povezavi z obstoječimi pisnimi viri smo dobili jasnejšo podobo o življenju srednjeveških prebivalcev te utrjene postojanke.

Med obravnavanimi predmeti srečamo opremo konja in konjenika, dele orožja ter različne predmete vsakdanje rabe.

Med opremo konja in konjenika prištevamo najrazličnejše spone za jermenje in ostroge.

Spone za jermenje so zastopane v velikem številu, najrazličnejših velikostih in oblikah. V večini primerov so neokrašene. Služile so spenjanju pasov in jermenja različnih širin tako pri vsakdanji noši kot tudi pri bojni in konjski opremi. Med opremo konjenika prištevamo tudi ostroge. Na gradu so bile odkrite tako ostroge s trnom kot tudi s kolescem. Oboje so bile nujno potreben jahalni pripomoček, ki je služil vzpodbujanju in vodenju konja.

Med dele napadalnega orožja sodijo puščične osti s trnastim in tulastim nasadilom ter različnimi oblikami lista. Med najdbami puščičnih osti z Divje Loke so v največjem številu zastopane masivne osti s tulastim nasadilom. V povezavi z njimi je zelo zgovoren podatek, ki ga srečamo v pisnih virih. V tretjem popisu premičnega inventarja z Loškega gradu, ki je nastal v času vlade škofa Konrada III. leta 1321, se omenja tudi grad Divja Loka, kjer se je tedaj nahajalo “pet kavljastih samostrelov, od katerih sta bila dva v stolpu”. Večino doslej odkritih masivnih osti povezujemo z omenjenim tipom orožja.

Med različne predmete vsakdanje rabe uvrščamo ključe različnih oblik in velikosti, dele ključavnic za vrata in skrinje, nože, nabodalo in dvorogeljne vilice, v smislu jedilnega pribora, železna kresila kot pripomočke za netenje ognja, okovje vrat, oken, zabojev in skrinj, dele verig ter večje količine žebljev.

Med najdbami so tudi številni odlomki kuhinjskega keramičnega posodja, ki so nastali kot produkt priprave hrane v grajski kuhinji. Med ohranjenimi odlomki prevladujejo ostenja, medtem ko odlomkov dna in ustij praktično ne srečamo. Prav to je, poleg fragmentiranosti gradiva, glavni razlog, ki nam onemogoča natančnejšo časovno umestitev.

Med preprosto neglazirano keramično gradivo sodi tudi lojenka v obliki nizkega krožnika brez ročaja, z rahlo izvlečenim ustjem. Med keramičnim gradivom imamo tudi odlomke pečnic. Najlepša je skoraj v celoti ohranjena neglazirana pečnica iz 15. stoletja z gotskim reliefnim okrasom in kranjskim deželnim grbom v spodnjem delu. Mogoče je bila prav ta pečnica ena od tistih, ki jih je leta 1440 zidar Graczolt vzidal v lončeno peč, ki jo je v grajski sobi postavljal štiri dni, kot je ostalo zabeleženo v računskih knjigah.

Pravo nasprotje kuhinjskemu je bilo namizno posodje, ki se je uporabljalo za serviranje hrane. Kvaliteta in bogastvo tovrstnega posodja sta bila odvisna od ekonomske moči in družbenega položaja lastnika. Odlomek gravirane in večbarvno poslikane keramične namizne posodice italijanske provenience iz 15. stoletja ter nekaj odlomkov majoličnega namiznega posodja španske proizvodnje s konca 14.–prve polovice 15. stoletja so nedvomni dokazi ekonomske uspešnosti gradiščanov Divje Loke.

Danes je grad Divja Loka skupaj z Loškim gradom in Stolpom na Kranclju sestavni del arheološke učne Poti treh gradov, ki je uspešno povezal arheološko, zgodovinsko in umetnostnozgodovinsko stroko z loškimi zgodbami in legendami v zaključeno celoto.

V stalni zbirki o gradovih v Loškem muzeju je predstavljen izbor predmetov, ki so bili doslej odkriti na gradu Divja Loka. Za vse tiste, ki bi želeli o gradu Divja Loka izvedeti še kaj več, pa je na spodnji povezavi na voljo članek, ki smo ga objavili v zborniku mednarodne konference Museoeurope, ki je potekala v Mariborskem pokrajinskem muzeju v oktobru 2023:

https://museum-mb.si/wp-content/uploads/2023/10/MuseoEurope_2023.pdf

Pripravil: Jože Štukl