Žareče sonce v srednjeveški Kašči

Zbirka v nastajanju je izjemna skupinska predstavitev likovnih del članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Nahaja se v prvem nadstropju srednjeveške Kašče v Škofji Loki, kjer domuje tudi Galerija Franceta Miheliča. Med razstavljenim gradivom je tudi zanimivo delo slikarja, grafika in magistra umetnosti Bogeta Dimovskega, po rodu iz Makedonije, ki že desetletja živi in ustvarja v zaselku Srakovlje pri Kranju. Gre za sliko brez naslova v tehniki akrila na platno iz leta 2008 iz serije upodobitev poletja, pri katerih umetnik preprost motiv iz narave preplete z lastnimi spomini iz mladosti. S poudarjeno transparentnostjo in minimalistično izvedbeno govorico Boge Dimovski elegantno niza barvno trepetanje sončnih žarkov, povezujočih zemljo z nebom ter po besedah umetnika tudi človeka s prvobitnostjo in duhovnostjo.

Monumentalnost trenutnega vtisa iz narave, občutenega v vsej polnosti, pri umetniku, kakršen je Dimovski, odloča o načinu in izvedbi motiva po kompozicijski in formalni plati. Ustvarjalčevo raziskovanje toplih in manj toplih odtenkov rumene barve, spojenih v subtilne tonske prehode ali razdruženih v raztapljajoče se fragmentarne strukture, izžareva spektralne vrednosti, ki znotraj podobe zaigrajo v lesketajočih svetlobnih plasteh. Tisto, kar razkrivajo dnevniški risarski zapisi Bogeta Dimovskega, so pravzaprav miniaturna ogrodja zasnov, ki čakajo na končne izvedbe v obliki diptihov, triptihov ali celo poliptihov. Barva je v metaforičnem smislu kompozicijsko meso, tkivo in mišičje likovnega organizma, čigar ustroj vzpostavljajo povečani detajli, direktno prevzeti iz okolja, v katerem umetnik slika. Natančnost, tako značilna za njegov grafični opus, se v novih delovnih pogojih umakne vehemenci potez in navidezno popolnoma svobodni obdelavi motiva, ki šele “zmontiran” po likovnih sekvencah, v končni fazi poveže vse avtorjeve slikarske asociacije in miselna prizadevanja. Osupljiva je zagnanost, s katero umetnik podaja nadčasne impresije redkih trenutkov resnične zamaknjenosti, in skoraj neverjetna je koprena prosojnih barvnih ploskev v sozvočju z linearno pomenljivostjo slikarske “pisave”, zmeraj prepoznavne in čiste, ne glede na izpovedni umetniški medij ali tehniko. “Solarna” atmosfera, nasičena s toplino poletnega dneva, je značilna posledica avtorjevih slikarskih razmišljanj in stremljenj, izpolnjenih z odločnimi nanosi in grafičnimi učinki, sama predmetnost, sicer izhodišče za pogojno abstraktno poetiko, pa je zastrta s fluidnostjo svetlobe in barve. Transparentnost rumenega kolorita, v novem kontekstu čvrstega in krhkega hkrati, žarkasto povezuje zemljo z nebom, zamejeno z neskončnostjo, in kot pravi umetnik, tudi človeka s prvobitnostjo in duhovnostjo.

Pripravil: Boštjan Soklič