Zima na papirju

Likovna govorica Mirne Pavlovec nas popelje v umetnost, ki pogojno sledi klasičnim prijemom in domači tradiciji slikarskega realizma, a se od njega počasi tudi odmika. Umetnica se slikanja loteva kompleksno in v delih na papirju, izvedenih v tehniki akrilnega slikarstva, ohranja popolnoma samosvoj ter stilno prepoznaven likovni izraz, neodvisen od sodobnih likovnih tokov. Čeprav se Mirna Pavlovec neprestano vrti v istem predmetno-tematskem krogu, to ne pomeni, da se ponavlja ali da je neoriginalna, ker je njen raziskovalni pristop vedno malce drugačen in spremenljiv kakor narava sama, v vsej svoji raznolikosti.

Zimska krajina s svojo neposredno lepoto se očitno umetnici zdi najbolj primerna, da ob njej izrazi svoja notranja razpoloženja in doživetja. Svojemu hotenju ustrezno ogledalo najde v koprenasti zimski krajini, v drevesih, med hribi in bežečo belino. Zimski pejsaž je na simbolni ravni za umetnico duhovno pribežališče ali zatočišče, v katerem se počuti dobro, in ne zgolj scensko-vizualna kategorija, prikladna za sprostitvene likovne izlete. “Dogodki” na slikah so omejeni na samotna prizorišča v mrzlem letnem času, ko svet počiva pod težo snega, ko vrvež zamre. Takrat se narava napolni z močnimi kontrasti, ki so utemeljeni v dihotomiji življenja in smrti, rojevanja in minevanja, časa in prostora, zemlje in vode. Zdi se, da vtisi iz narave, občuteni v vsej polnosti, slikarki narekujejo način in izvedbo motiva. Z vsako potezo čopiča reflektira na novo pojavnost, ki sicer izhaja iz realnega motiva, pa vendar predstavlja predvsem samo sebe. Cilj avtoričinih slikarskih razmišljanj in stremljenj je konkretiziranje osebnih, a po možnosti tudi univerzalnih občutij, začinjenih s čistim hrepenenjem brez vsake sentimentalnosti.Taka predanost ali skoraj zaobljuba določeni motiviki je v slovenskem prostoru sila redka.

Zimske krajine Mirne Pavlovec so zasnovane preprosto, kompozicijsko premišljeno in umerjeno. Na njih ni ničesar pretiranega, nedorečenega ali odvečnega. Zgrajene so v širokih ploskvah, nadrobnosti so namenoma nepoudarjene, osnovna podlaga pa je ponavadi pretrgana s temnimi volumni dreves in obrisi živic. Slikarka efektno uporablja krajinske prvine, kajti prav kontrastni dvogovori med njimi so glavni določevalci “dogajanja” in s tem tudi vsebine. Ker ustvarjalko s prirojenim občutkom za prostorsko skladnost pri slikanju vodi intuicija, so določeni pogledi izvedeni bolj ploskovno in stilizirano, pri nekaterih pa je zaradi perspektivne, po planih razgrnjene kompozicije vtis bolj plastičen. Tonska uglašenost sivih, belih, modrih, včasih tudi rjavih in rahlo rdečkastih barvnih odtenkov ustvarja tista značilna zimska vzdušja z raztapljajočimi obrisi v ozadju, ki pri gledalcu vzbudijo poetičnost in melanholijo. Ponavadi z odtenki rahlo toniranih, pretežno belih ploskev doseže barvno nasičenost in hkrati tudi prostor. Tokrat ustvarjalka z dokaj gostimi barvnimi premazi, odločno nanesenimi s slikarsko lopatico na papirnato podlago, izpostavlja snovno prvobitnost zimske krajine drugače kakor v oljni tehniki, kar pa daje podobam neke posebne plastične dimenzije. Zanimivo je tudi, da Mirna Pavlovec v novejših delih uvaja v svoja dela po skopih odmerkih intenzivnejše barvne vrednosti (rumeno, okrasto, in oranžno), ki so v njenem dosedanjem opusu zelo redko navzoče in tako razširja razpoloženjski spekter svojih zimskih meditacij.

Redki so izbranci, katerih umetnost pritegne in navduši tako ljubitelje s tanko izoblikovanim kritičnim in estetskim čutom kot običajnega slehernika, ki se z umetnostjo srečuje slučajno. Med take ustvarjalce nedvomno spada Mirna Pavlovec.

Pripravil: Boštjan Soklič